Supreme Court dismisses transfer of jurisdiction request due to lack of impartiality concerns in lawyer fee dispute.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the defendant's request to transfer the case to a different court under Article 67 of the Code of Civil Procedure. The defendant argued that the opposing party in a separate case involving the same court was a lawyer, creating an appearance of bias. The court distinguished the current fee dispute from the prior case, noting the opposing party was a lawyer rather than a judge, and found no objective grounds to question the impartiality of the Maribor district court.
Legislator headnote
AI generatedArticle 67 of the Code of Civil Procedure; The Supreme Court held that a prior dispute between a party and a court's lawyers does not constitute a valid ground for transferring jurisdiction if the opposing party in that prior case was not a judge of the current court.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Predlog se zavrne.
[JEDRO]
Zadeva I R 190/2023 z dne 18. 10. 2023 z obravnavano ni primerljiva. V obravnavani zadevi namreč nasprotna stranka niso sodniki sodišča, ki je v razmerju do pristojnega pritožbeno sodišče, temveč odvetnik, prav tako pa v konkretni pravdi zaradi plačila neporavnanih odvetniških storitev ne gre za primer, ko bi se moralo pristojno sodišče glede na vsebino spora opredeljevati do njemu in neposredno instančnemu sodišču oziroma njunim sodnikom očitanega nezakonitega postopanja kot trditvene podlage tožbenega zahtevka.
[OBRAZLOŽITEV]
1. V pravdni zadevi I P 494/2020 Okrajnega sodišča v Mariboru tožnik s tožbo od sodišča zahteva, naj tožencu naloži, da mu je iz naslova opravljenih odvetniških storitev zanj in družbo A., d. o. o. dolžan plačati 3.329,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2020 dalje do plačila.
2. Toženec je v vlogi z dne 13. 2. 2024 ponovno predlagal določitev drugega pristojnega sodišča na podlagi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot novo okoliščino, ki naj bi utemeljevala prenos pristojnosti, izpostavlja, da je Vrhovno sodišče s sklepom I R 190/2023 z dne 18. 10. 2023 na predlog Okrožnega sodišča v Mariboru v pravdni zadevi, v kateri sam kot tožnik toži državnega tožilca in sodnike Višjega sodišča v Mariboru zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, za odločanje določilo Okrožno sodišče v Celju. Meni, da je tudi v tej zadevi okrnjen videz nepristranskosti, saj so sodniki, ki odločajo o njegovih zadevah, z njim v sodnem sporu.
3. Predlog ni utemeljen.
4. Po 67. členu ZPP lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Med "druge tehtne razloge" spada tudi zahteva po objektivni nepristranskosti sodišča, ki upravičuje prenos pristojnosti v primerih, ko bi bilo objektivno gledano lahko omajano zaupanje strank ali javnosti v nepristranskost vseh sodnikov pristojnega sodišča.
5. Kot je Vrhovno sodišče tožencu že pojasnilo v sklepu I R 69/2023 z dne 24. 5. 2023, okoliščina, da je toženec v sodnih sporih s posameznimi sodniki mariborskih sodišč, ne krni videza nepristranskosti pristojnega Okrajnega sodišča v Mariboru v tej zadevi. Zadeva I R 190/2023 z dne 18. 10. 2023 pa z obravnavano ni primerljiva. V obravnavani zadevi namreč nasprotna stranka niso sodniki sodišča, ki je v razmerju do pristojnega pritožbeno sodišče, temveč odvetnik, prav tako pa v konkretni pravdi zaradi plačila neporavnanih odvetniških storitev ne gre za primer, ko bi se moralo pristojno sodišče glede na vsebino spora opredeljevati do njemu in neposredno instančnemu sodišču oziroma njunim sodnikom očitanega nezakonitega postopanja kot trditvene podlage tožbenega zahtevka. 1
6. Uveljavljane okoliščine tako ne utemeljujejo prenosa krajevne pristojnosti, zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo.
1 Npr. sklepa Vrhovnega sodišča RS I R 18/2023 z dne 15. 3. 2023 in I R 21/2012 z dne 9. 2. 2012.