Appeal allowed: First instance court wrongly rejected claim for unpaid salary difference without assessing merits.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Pri tožbenem zahtevku gre za čisti denarni zahtevek delavca, ki zatrjuje, da mu delodajalec ni plačal celotne pripadajoče plače. Tožnik je navsezadnje tako tudi postavil svoj tožbeni zahtevek, saj ne uveljavlja ugotovitve pravice do dodatka za povečan obseg dela, temveč plačilo razlike v plači v višini 20 % osnovne plače glede na njegov plačni razred. Skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec denarne terjatve vedno uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni uveljavljal predhodnega varstva pravic iz delovnega razmerja pri toženki po 100.a členu ZObr, da pa je tožbo vložil v času, ko je bil še zaposlen pri toženki, v januarju 2023 pa se je upokojil. Glede presoje dovoljenosti tožbe v smislu predhodnega varstva pravic je zato treba upoštevati, da so se okoliščine po vložitvi tožbe spremenile in da zaradi upokojitve ne bo več mogel uveljavljati varstva pravic po 100.a členu ZObr, ker ni več delavec v smislu določbe 14.a točke 5. člena ZObr. Zato bo izgubil pravico do sodnega varstva. Stališče sodišča prve stopnje, da spremenjenih okoliščin ni mogoče upoštevati, pomeni, da se nezakonito skrajša rok iz OZ, v katerem lahko posameznik pred zastaranjem uveljavlja svojo terjatev. Takšno stališče je v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS. Ker se sodišče prve stopnje do teh tožnikovih navedb ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb postopka, saj sklep nima razlogov, kršena pa sta tudi 22. in 25. člen Ustave RS. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da se obstoj procesne predpostavke presoja v času vložitve tožbe in ne v času, ko sodišče izvede glavno obravnavo. Tožnik do vložitve tožbe, ko je bil nesporno zaposlen pri toženki, svojih pravic iz delovnega razmerja ni uveljavljal na predpisan način. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval plačilo razlike v plači iz naslova povečanega obsega dela v višini 20 % osnovne plače za čas od 1. 10. 2018 do 21. 6. 2022 po 22.e členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.). Navajal je, da je v navedenem obdobju poleg del svojega delovnega mesta podčastnika za upravljanje in vzdrževanje infrastrukture opravljal tudi naloge skrbnika skladišč in ostale naloge vodenja skladišča ter približno 2 meseca na leto nadomeščal vodjo enote.

7. Pri tovrstnem tožbenem zahtevku gre za čisti denarni zahtevek delavca, ki zatrjuje, da mu delodajalec ni plačal celotne pripadajoče plače. Tožnik je navsezadnje tako tudi postavil svoj tožbeni zahtevek, saj ne uveljavlja ugotovitve pravice do dodatka za povečan obseg dela, temveč plačilo razlike v plači v višini 20 % osnovne plače glede na njegov plačni razred. Skladno s četrtim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) lahko delavec denarne terjatve vedno uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje se je sicer oprlo na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 122/2023, s katero je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v sporu zaradi plačila dodatka za povečan obseg dela, vendar pa je praksa pritožbenega sodišča glede tega vprašanja neenotna, saj je bilo v več drugih primerih sprejeto drugačno stališče, in sicer, da gre v tovrstnih sporih za čisto denarno terjatev. 1 Glede na navedeno v tej zadevi ne pride v poštev uporaba 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.), ki določa uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja za delavce na obrambnem področju.

8. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je posledično nepravilno zavrglo tožbo in ni presojalo tožnikovega zahtevka po vsebini. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljni postopek (3. točka 365. člena ZPP), v katerem bo moralo sodišče o tožnikovemu zahtevku odločiti meritorno.

9. Glede na to, da je bilo potrebno pritožbi ugoditi že zaradi zmotne uporabe materialnega prava, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na sedanjo nezmožnost tožnika uvaljavljati predhodno varstvo pravic po 100.a členu ZObr zaradi upokojitve, na smiselno uveljavljano kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na kršitve 14., 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91- I in nasl.), saj te za odločitev pritožbenega sodišča niso odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. odločbe Pdp 499/2012, Pdp 520/2016, Pdp 154/2021.