Supreme Court dismisses appeal for lack of reasoning citing clear evidence of late filing date. The court rejected the claim that the first-instance court failed to explain the grounds for dismissing the lawsuit. The decision confirms that a signed delivery receipt serves as definitive proof of the service date. The appeal was rejected because the lower court explicitly stated its findings based on the receipt. The appellant failed to provide any additional justification for the procedural defect. Consequently, the appeal is dismissed and the original ruling stands. The appellant bears the costs of the appeal proceedings.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appellant's appeal against a first-instance decision that rejected a lawsuit for being filed late. The appellant argued that the lower court failed to specify the document proving the service date, claiming this violated the principle of legal certainty. The court rejected this argument because the lower court explicitly stated it relied on a signed delivery receipt dated March 23, 2020, which clearly established the deadline had passed. Since the lower court's reasoning was unambiguous and based on a signed document, the appeal was found to be unfounded and the original decision was upheld.
Legislator headnote
AI generatedZakon o upravnem sporu (ZUS-1), 28. člen; Zakon o pravdnem postopku (ZPP), 14. točka 2. odst. 339. člen: A procedural defect based on alleged lack of reasoning is not established when the lower court explicitly cites a signed delivery receipt as the definitive proof of the service date, rendering the appellant's claim of uncertainty unfounded.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Sodišče prve stopnje je v obrazložitve izpodbijanega sklepa povsem določno in nedvoumno zapisalo, da je svojo ugotovitev glede dneva vročitve drugostopenjske upravne odločbe pritožniku oprlo na vročilnico, zato je trditev, s katero pritožnik utemeljuje pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, očitno napačna.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo Javnega stanovanjskega sklada Mestne Občine Ljubljana (v nadaljevanju JSS MOL), št. 35220-71/97/2019 (3212) z dne 16. 1. 2020.
2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da iz vročilnice, potrjene s tožnikovim podpisom, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, izhaja, da je bila tožniku drugostopenjska upravna odločba vročena 23. 3. 2020. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe (28. člen ZUS-1) se je tako iztekel 22. 4. 2020, iz žiga na tožbi (vloga z naslovom pritožba) pa izhaja, da jo je tožnik vložil osebno 29. 8. 2022, torej prepozno.
3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Zatrjuje, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, na podlagi katerih dokumentov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mu je bila drugostopenjska upravna odločba vročena 23. 3. 2020, zato sklepa ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka ter poseg v načelo pravne varnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.
4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena, saj se je sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim sklicevalo na podpisano vročilnico, ki je javna listina, tožnik pa je s svojim podpisom potrdil prejem drugostopenjske upravne odločbe dne 23. 3. 2020.
K I. točki izreka
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Pritožnik kot pritožbeni razlog uveljavlja neobrazloženost izpodbijanega sklepa v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki jo utemeljuje s trditvijo, da naj bi sodišče prve stopnje ne navedlo, iz katerega dokumenta izhaja, da je bila drugostopenjska upravna odločba pritožniku vročena prav 23. 3. 2020.
7. Vendar pa je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa povsem določno in nedvoumno zapisalo, da je svojo ugotovitev glede dneva vročitve drugostopenjske upravne odločbe pritožniku oprlo na vročilnico, ki jo je podpisal pritožnik, iz nje pa izhaja, da je pisanje (drugostopenjsko upravno odločbo) prejel 23. 3. 2020. To pomeni da je trditev, s katero pritožnik utemeljuje svojo pritožbo, očitno napačna. Vrhovno sodišče k temu pripominja še, da je sodišče prve stopnje enako določno in nedvoumno navedlo tudi vsa ostala dejstva, na katera je oprlo svojo ugotovitev, da je bila tožba vložena prepozno.
8. Ker pritožnik poleg navedenega ne zatrjuje ničesar več in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožba neutemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).
K II. točki izreka
9. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).