Court upholds involuntary psychiatric detention when patient poses serious danger due to severe mental illness.

Pritožba se zavrne.

[JEDRO]

V konkretnem primeru so podani pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve.

Posameznik v posledici duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, huje ogroža svoje ali tuje zdravje ali življenje oz. povzroča hudo škodo, vzrokov ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ga. A. A. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike še najdlje do 3.1.2024.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo pooblaščeni odvetnik gospe A. A. Predlaga, da se jo takoj odpusti, meni, da za zadržanje na zdravljenju brez privolitve ni pogojev, njena presoja realnosti naj bi bila zopet normalna in nikogar ne ogroža. Redno jemlje zdravila, stanje se ji je popravilo, v kliniki pa trpi. Odrejeni čas prisilnega zdravljenja je absolutno predolg. Sama je bila tista, ki je klicala reševalce in predlagala, da se jo priveže, zanika pa, da bi želela ogrožati svoje življenje in da je vozila 200 km/h.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da so v konkretnem primeru podani pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve. Pri tem ima ves čas pred očmi, da je zdravljenje brez privolitve na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice (prisilno zdravljenje) hud poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine: Gre zlasti za pravico do osebne svobode (1. odst. 19. čl. Ustave), pravico do varstva duševne integritete (35. čl. Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (3. odst. 51. čl. Ustave), ki poleg pravice do prostovoljnega zdravljenja obsega tudi pravico do odklonitve zdravljenja. Zato je tako zdravljenje dopustno le ob izpolnjenosti vseh v zakonu predpisanih pogojev.

5. Vendar je treba pritrditi oceni, da so pogoji po določbi 53. čl. Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) ter po 1. odst. 39. čl. istega zakona, ki jih navaja sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve svojega sklepa, izpolnjeni. V bistvenem so ti pogoji, da posameznik v posledici duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, huje ogroža svoje ali tuje zdravje ali življenje oz. povzroča hudo škodo, vzrokov ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.

6. Sodišče prve stopnje se je pri svoji presoji utemeljeno oprlo na mnenje sodne izvedenke psihiatrinje dr. B. B., ki je neodvisna in nepristranska strokovnjakinja z bogatimi izkušnjami v tovrstnih primerih. Njena ocena je, da je pri A. A. nastopilo akutno poslabšanje bipolarne afektivne motnje, gre za hudo duševno bolezen, zaradi katere je hudo motena njena presoja realnosti, pod vplivom njenih simptomov ogroža sebe in druge. Je impulzivna, zato je npr. nevarna tudi v prometu. Glede ekscesno hitre vožnje se je sodišče prve stopnje samo kot primer naslonilo na ugotovitve predhodnih postopkov prisilnega zdravljenja A. A., saj predmetno ni prvo. Drži, da je v ogrožujočem stanju (gola zunaj v zimskih vremenskih razmerah) tokrat sama klicala pomoč, kar pa nikakor ne pomeni, da se ne ogroža.

7. Nobenemu delu izvedenskega mnenja odvetnik, ki je bil prisoten ob njegovem podajanju, ni nasprotoval. Ne drži in je brez opore v zbranih dokazih, da si A. A. ne škoduje, da redno jemlje zdravila in da nikogar ne ogroža ter da je njeno dojemanje realnosti zopet normalno. Analiza laboratorijskih preiskav (ki jih konkretno pritožnik ne izpodbija) je pokazala, da je A. A. jemanje ustrezne doze zdravil opustila.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo obrazloženemu mnenju izvedenke tudi v delu, ko je slednja svetovala 4-tedensko zdravljenje; gre za strokovno oceno o tem, koliko časa je potrebno, da se uvede terapija in simptomi umirijo do te mere, da bo A. A. bolj kritična do svojega stanja. Pritožbeno sodišče opozarja, kar je poudarilo že sodišče prve stopnje, da so odrejeni štirje tedni maksimalen čas prisilne hospitalizacije, kar pomeni, da je ob izboljšanju možna prejšnja drugačna zdravniška ocena o potrebnosti prisile, kar se v mnogih podobnih primerih tudi udejani.

9. Po obrazloženem se pokaže, da pritožba ni utemeljena, zato jo je treba zavrniti (2. tč. 365. čl. ZPP, v zvezi s 42. čl. ZNP-1), saj tudi uradni preizkus sklepa ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.