Appeal dismissed; no liability found as employee's conduct lacked intentional violation of law and procedural rules.

Pritožba se zavrne in potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da ni odškodninske odgovornosti, ker v toženčevem ravnanju ni protipravnosti. Glede odškodninske odgovornosti po 196. členu ZPIZ-2 je v ustaljeni sodni praksi zavzeto povsem jasno stališče, da mora biti ravnanje zaposlenih pri tožencu takšno, da iz njega izhaja namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje toženca mogoče šteti za samovoljno ali arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale kazati, da je zavod kot nosilec javnih pooblastil pri izvajanju funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje protipravno.

V okoliščinah obravnavanega primera ni dokazano, da bi toženec odstopil od običajne metode dela in službene dolžnosti oz. potrebne skrbnosti. Ker prvi od kumulativno predpisanih pogojev za odškodninsko odgovornost ni izpolnjen, je že iz tega razloga tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu toženec v 15 dneh od izdaje sodbe plača odškodnino v znesku 18.000,00 EUR (I. tč. izreka). Tožbo glede zahtevka, da toženec izda novo odločbo o invalidski upokojitvi z datumom izplačevanja invalidske pokojnine od 1. 1. 2021 dalje in da se sodba javno objavi ter toženec opraviči na televiziji A. in B., je zavrglo (II. tč. izreka). Sklenilo je, da krije tožnik sam svoje stroške postopka (III. tč. izreka).

2. Sodno odločbo izpodbija tožnik. V laični pritožbi smiselno predlaga spremembo sodne odločbe in ugoditev vsem zahtevkom.

Navaja, da se je zadeva pod opr. št. XI Ps 378/2022 nanašala na obnovo upravnega postopka. Šlo je za hudo materialno in procesno zlorabo in popolno ignoranco pravice do socialne varnosti. Zaradi hudih kršitev 2. odst. 120. člena Ustave RS je prišlo do izdaje nezakonitih odločb, saj bi moral toženec ravnati s profesionalno skrbnostjo. Je laična stranka in je zaupal v strokovno delo zavoda. Pred izdajo odločbe se je zglasil pri referentki C. C. in zahteval kopijo izvedenskega mnenja, ki ga ni dobil.

Ker v petih minutah ni mogoče ugotoviti resničnega dejanskega stanja, gre za hudo malomarno opravljanje sodniškega dela. Posledično mu je kršena pravica iz 22. člena in 50. člena Ustave RS. Pri izdaji odločb je prišlo do hudih kršitev zakonov, pri izdaji sklepa XI Ps 378/2022 pa do kršitve 1. odst. 260. člena ZUP. Neskončno ga preseneča, da je predsednica senata v petih minutah uspela analizirati 105 strani gradiva, predanega na obravnavi 5. 7. 2023. Iz predloženih dokazov je jasno, da obstajajo vsi štirje pogoji za odškodninsko odgovornost ZPIZ-a in sodišča. Ker je v slabem zdravstvenem stanju in se bori za svoj denar, naj sodišče takoj ugodi zahtevkom. Sklicuje se na 183. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 1 (ZPIZ-2) o nepravi obnovi postopka in poudarja, da mora sodišče po 61. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih 2 (ZDSS-1) popolnoma in po resnici ugotoviti dejansko stanje. Navaja, da izpodbija sodbo v celoti, razen v delu, ki se nanaša na javno objavo. Ker ima popolnoma uničene živce, ne dovoli, da se nekdo igra z njegovim življenjem. Zahteva ugoditev zahtevkom in se zahvaljuje za razumevanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava. V zadevi ni zatrjevanih, niti procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku 3 (ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Ob izdani zakoniti sodni odločbi ni prišlo do kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije 4 (Ustava), ne po 50. členu Ustave o pravici do socialne varnosti, niti po 120. členu Ustave o organizaciji in delu uprave, ki organe zavezuje, da ga opravljajo na podlagi ustave in zakonov. V okoliščinah obravnavanega primera pavšalno zatrjevane kršitve niso podane. Izpodbijana sodna odločba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbene navedbe poudarja predvsem naslednje.

K I. tč. izreka sodbe o zavrnitvi 18.000,00 EUR odškodnine

5. Z izpodbijanim delom sodbe je že po temelju zakonito zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo 18.000,00 EUR odškodnine v zvezi z domnevno upravičenostjo do invalidske pokojnine od 1. 1. 2021 dalje in ne od 17. 6. 2021 naprej.

Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da ni odškodninske odgovornosti, ker v toženčevem ravnanju ni protipravnosti. Glede odškodninske odgovornosti po 196. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 5 (ZPIZ-2) je v ustaljeni sodni praksi zavzeto povsem jasno stališče, da mora biti ravnanje zaposlenih pri tožencu takšno, da iz njega izhaja namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje toženca mogoče šteti za samovoljno ali arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale kazati, da je zavod kot nosilec javnih pooblastil pri izvajanju funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje protipravno.

Glede na Obligacijski zakonik 6 (OZ) je mogoče povračilo škode priznati le, če so izpolnjeni štirje, kumulativno predpisani pogoji, kot v 6. tč. obrazložitve sodbe pravilno razloguje že sodišče prve stopnje. Torej: 1.) protipravno ravnanje povzročitelja škode, 2.) obstoj pravno priznane škode, 3.) vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter 4.) odgovornost na strani povzročitelja škode.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da v okoliščinah obravnavanega primera ni dokazano, da bi toženec odstopil od običajne metode dela in službene dolžnosti oz. potrebne skrbnosti. Ker prvi od kumulativno predpisanih pogojev za odškodninsko odgovornost ni izpolnjen, je že iz tega razloga tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. Morebiten obstoj ostalih treh predpostavk je pravno irelevanten, saj ne bi pogojeval drugačne sodbe od izpodbijane.

7. Iz dejanskih ugotovitev v 8. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki so skladne z listinsko dokumentacijo sodnega in upravnega spisa izhaja, da je bila prvostopenjska odločba z dne 7. 12. 2021 o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s 17. 6. 2021 in od tedaj dalje priznani pravici do invalidske pokojnine (A/1) tožniku vročena 10. 12. 2021. Zaradi tožnikove zahteve o takojšnji potrditvi pravnomočnosti, je postala odločba pravnomočna dne 10. 12. 2021 . Pritožnik je podpisal izjavo o odpovedi pravici do pritožbe in bil seznanjen, da je ne more preklicati. Glede datuma ugotovljene invalidnosti in datumu priznanja pravice do invalidske pokojnine tedaj ni uveljavljal zakonsko zagotovljenega rednega pravnega sredstva, niti sodnega varstva pravic.

Po pravnomočno priznani invalidski pokojnini je vložil predlog za obnovo postopka na podlagi 260. člena ZUP-a. Vendar je bil predlog s sklepom z dne 28. 2. 2022 zavržen (B/11), odločitev potrjena z odločbo z dne 16. 3. 2022 (B/12) in s sodbama XI Ps 378/2022 ter Psp 268/2022 potrjena navedena posamična upravna akta. O datumu nastanka invalidnosti in pripadajoči pravici do invalidske pokojnine je pravnomočno odločeno! Nestrinjanje z datumom upravičenosti do invalidske pokojnine ne pomeni protipravnega ravnanja toženca, kot neutemeljeno vztraja pritožnik.

8. Pavšalni očitki, da naj bi v zvezi z datumom priznane pravice do invalidske pokojnine prišlo do hude materialne in procesne zlorabe, ignorance pravic do socialne varnosti, kršitve 2. odst. 120. člena Ustave zaradi domnevno nezakonitih odločb, ker toženec ni ravnal profesionalno, do očitanega malomarnega dela sodišča, v obravnavanem primeru niso utemeljeni ali so za pritožbeno rešitev zadeve pravno povsem irelevantni. V tem sodno socialnem sporu se ni mogoče uspešno sklicevati niti na 183. člen ZPIZ-2, saj t. i. neprava obnova v predsodnem postopku sploh ni bila uveljavljana.

Na podlagi 353. člena ZPP je potrebno pritožbo zavrniti in potrditi I. tč. izreka izpodbijane sodbe. Po presoji pritožbenega sodišča je vtoževanih 18.000,00 EUR odškodnine zakonito zavrnjeno.

K zavrženi tožbi v II. tč. in stroškovni III. tč. izreka sodne odločbe

9. S prvo alinejo II. tč. izreka izpodbijane sodne odločbe je zakonito zavržena tožba o vtoževani izdaji nove upravne odločbe z datumom izplačevanja invalidske pokojnine od 1. 1. 2021 dalje. Pravilno je ugotovljeno, da je o datumu pripadajoče invalidske pokojnine že pravnomočno odločeno s posamičnim upravnim aktom z dne 7. 12. 2021 in v socialnem sporu pravnomočno potrjeno zavrženje obnove predsodnega postopka. 7 Po 75. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih 8 (ZDSS-1) ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje, zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo.

Zaradi protislovnosti pritožbenega predloga je sodišče preizkusilo tudi 2. alinejo II. tč. izreka sodne odločbe. Enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da za tožbo, ki se nanaša na javno objavo sodbe in opravičilo na televiziji A. ter B. že glede na 7. člen ZDSS-1 o stvarni pristojnosti socialnega sodišča ni podlage za vsebinsko sojenje, zato je zakonito zavržena.

10. Iz prej navedenih razlogov je potrebno pritožbo zoper obe alineji II. tč. izreka in stroškovno III. tč. izreka, po kateri v skladu s 154. členom ZPP tožnik krije sam svoje stroške postopka na podlagi 2. tč. 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi ta del izpodbijane sodne odločbe.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

2 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.

3 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.

4 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.

5 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

6 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

7 Prvostopenjska zavrnilna sodba opr. št. XI Ps 378/2022 z dne 4. 7. 2022, potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 268/2022 z dne 11. 1. 2023.

8 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.