Appeal granted; lower court erred by misapplying EU consumer law to deny interim relief in CHF credit dispute.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da je treba predlagano začasno odredbo zavrniti, ker tožnika nista izkazala pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) in hkrati še pogoj reverzibilnosti, je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje ga je oprlo na razlago Ustavnega sodišča (URS) o pogojih za izdajo regulacijskih začasnih odredb v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998, kar ni pravilno, saj zadevi nista primerljivi. Navedena odločitev URS je bila sprejeta še pred uveljavitvijo ZIZ, ko so bili pogoji za izdajo začasnih odredb drugačni, kot so sedaj, in šlo je za vsebinsko povsem drugačen predlog za izdajo začasne odredbe.

Predlagana začasna odredba je namenjena varovanju glavne nedenarne terjatve. Izda se po pogojih iz 272. člena ZIZ, torej če upnik (tožnika) izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in enega od alternativnih pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, pa tudi v situacijah iz tretjega in četrtega odstavka 270. člena ZIZ (tretji odstavek 272. člena ZIZ). Ob presoji pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe je treba upoštevati stališča, ki jih je v zadevah kreditov v CHF zavzelo SEU.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke (tožnika) za izdajo začasne odredbe, po kateri bi se do pravnomočnega zaključka spora zadržalo učinkovanje dveh pogodb o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF, ki sta ju tožnika sklenila s prvotoženo stranko, in notarskih zapisov o zavarovanju pogodb ter toženkama prepovedalo razpolagati s terjatvami po teh pogodbah in izterjevati terjatve v izvršilnem postopku.

2. Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS (URS). Oporekata zaključku sodišča, da nista podala navedb glede verjetnosti obstoja terjatve, saj sta v tožbi podrobno navedla številna dejstva in predlagala dokaze, ki predstavljajo obsežno materialnopravno in dejansko podlago za presojo glede utemeljenosti tožbenega zahtevka. Nobenega dvoma ne more biti, da se začasna odredba nanaša na zavarovanje, ki je v funkcionalnem razmerju oziroma razmerju koneksnosti s tožbenim zahtevkom in ni razloga, da bi navedbe iz tožbe ponavljala v predlogu za izdajo začasne odredbe.

Ker se sodišče ni opredelilo do tožbenih navedb, se sklepa ne da preizkusiti. Sklicujeta se na sodbo SEU 1 v zadevi C-287/22 in poudarjata, da ureditve varstva, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo 93/13, ni mogoče spremeniti z nacionalno zakonodajo. Sodišče mora ugotoviti dejstva, ki so v okoliščinah konkretnega primera pomembna za uporabo prava EU, kot izhaja iz posamezne sodbe SEU, in nato podati razloge ali ugotovljena dejstva utemeljujejo izpolnjenost meril, ki opredeljujejo določen pravni pojem iz prava EU. Argumenti sodišča prve stopnje o restriktivnem pristopu pri izdaji regulacijskih začasnih odredb ne morejo biti utemeljeni.

Odplačala sta že znesek, ki znatno presega znesek prejetega kredita, kar je bistveno več, kot bi bila dolžna, če bi se ugotovilo, da je sporni pogodbeni pogoj nepošten in so sporni pravni posli nični. Iz sodbe SEU C-287/22 izhaja, da če bi moral potrošnik bodisi razširiti obseg zahtevka za plačilo bodisi po odločitvi o ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe vložiti novo tožbo za vračilo plačanih obrokov in v zvezi s tem plačevati stroške postopka, bi to pomenilo le delno ponovno vzpostavitev njegovega položaja. Sodišče prve stopnje je to očitno spregledalo.

Glede na sodbe SEU ni videti razloga, da bi morala izkazovati znaten vpliv odplačevanja kredita na njun finančni položaj ali da ne bi zmogla plačila stroškov razširitve ali vložitve novih tožb. Stališča sodišča prve stopnje so v nasprotju s sodbo SEU, ki je poudarilo, da bi bila zavrnitev začasnih ukrepov za odložitev izvajanja obveznosti plačila mesečnih obrokov v nasprotju s pravom EU zlasti tedaj, ko je sprejetje takšnih začasnih ukrepov še toliko nujnejše, ker je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je potrošnik začel sodni postopek.

Tak položaj je izkazan v tej zadevi in s tem vse relevantne okoliščine za izdajo predlagane začasne odredbe.

3. Druga toženka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in predlaga, naj višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zaključek izpodbijanega sklepa, da tožnika nista podala nobenih navedb v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve, je protispisen. Tožnika sta v tožbi, s katero sta zahtevata ugotovitev ničnosti dveh pogodb o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF in z njima povezanih notarskih zapisov in sporazumov o zavarovanju denarne terjatve ter posledično vračilo po njunem mnenju preplačanega zneska kredita, podala obsežne navedbe, zakaj menita, da sta pogodbi nični in o posledicah ničnosti (približno 22 strani tožbenih navedb, v izpodbijanem sklepu jih je sodišče prve stopnje povzelo v točkah 1 do 4). Hkrati s tožbo sta podala predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem sta izrecno sta navedla, da izdajo začasne odredbe predlagata za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Katero nedenarno terjatev uveljavljata, jasno izhaja iz navedb tožbe in tožbenega petita, pa tudi v obrazložitvi predloga za izdajo začasne odredbe je večkrat zapisano, da gre za nični kreditni pogodbi. Predlog utemeljujeta s sklicevanjem na sodbo SEU C-287/22, ki se nanaša na začasne ukrepe v primeru neveljavnosti potrošniške pogodbe zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev. Sodišče je vezano na trditve strank o dejstvih, relevantno materialno pravo pa mora poznati in zatrjevana dejstva subsumirati pod ustrezne pravne norme, česar v izpodbijanem sklepu ni storilo.

6. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da je treba predlagano začasno odredbo zavrniti, ker tožnika nista izkazala pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) in hkrati še pogoj reverzibilnosti, je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje ga je oprlo na razlago Ustavnega sodišča (URS) o pogojih za izdajo regulacijskih začasnih odredb v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998, kar ni pravilno, saj zadevi nista primerljivi. Navedena odločitev URS je bila sprejeta še pred uveljavitvijo ZIZ, ko so bili pogoji za izdajo začasnih odredb drugačni, kot so sedaj, in šlo je za vsebinsko povsem drugačen predlog za izdajo začasne odredbe. Tožbeni zahtevek se je nanašal na varstvo lastninske pravice in predlog za izdajo začasne odredbe je bil enak kot tožbeni zahtevek. Bistvo presoje URS v zadevi Up 275/97 je, da dotedanja praksa sodišč, po kateri vsebina začasne odredbe v nobenem primeru ni mogla biti enaka tožbenemu zahtevku, ni pravilna. Predlog za izdajo začasne odredbe za začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe, ki naj bi bila nična, ter zadržanje razpolaganja in uveljavljanja terjatev iz te pogodbe, pa se ne prekriva s tožbenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti pogodbe in kondikcijskim zahtevkom na vračilo po trditvah tožnikov preplačanega zneska kredita. Predvsem pa v zadevi Up 275/97 ni šlo za potrošniški spor.

7. Tožnika tožbeni zahtevek, katerega zavarovanje želita doseči s predlagano začasno odredbo, utemeljujeta s sklicevanjem na nepoštene pogodbene pogoje v potrošniških pogodbah. To materijo ureja Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 6. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13). 2 URS v 3.a členu nalaga uporabo prava Evropske Unije (EU) v skladu z njegovimi lastnimi načeli, kot jih je sooblikovalo SEU. Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem poda SEU, so formalnopravno zavezujoči, precedenčni, neposredni vir prava EU v Sloveniji in jih morajo po uradni dolžnosti upoštevati vsi oblastveni organi. Nacionalna sodišča morajo avtonomno razlago prava EU v skladu z načelom primarnosti uporabiti v celoti, zato izključijo uporabo nasprotnih nacionalnih razlag, če to ni mogoče, pa morajo po načelu lojalne razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. 3 Cilj Direktive 93/13 je zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov.

8. V zadevi C-287/22 z dne 15. 6. 2023 je SEU presodilo, da je člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi te kreditne pogodbe, kadar je sprejetje začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve. Pojasnilo je, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek Direktive 93/13 in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem 4 in da zahteva po taki skladni razlagi vključuje tudi obveznost sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13. 5 Nacionalno sodišče mora glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti potrošnika, da plača mesečne obroke za čas trajanja postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako lahko sodišče upošteva med drugim finančni položaj potrošnika in tveganje, da bo moral banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je izposodil. 6

9. Predlagana začasna odredba je namenjena varovanju glavne nedenarne terjatve. Izda se po pogojih iz 272. člena ZIZ, torej če upnik (tožnika) izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in enega od alternativnih pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, pa tudi v situacijah iz tretjega in četrtega odstavka 270. člena ZIZ (tretji odstavek 272. člena ZIZ). Ob presoji pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe je treba upoštevati stališča, ki jih je v zadevah kreditov v CHF zavzelo SEU.

10. Ker sodišče prve stopnje zaradi materialnopravno zmotnih izhodišč ni presojalo vseh pogojev za izdajo začasne odredbe iz 272. člena ZIZ, je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ). Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz predhodne obrazložitve.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Sodišče Evropske Unije.

2 V nacionalnem pravu to materijo ureja Zakon o varstvu potrošnikov, ki predstavlja implementacijo Direktive 93/13.

3 M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42- 43/2023.

4 Točka 56 sodbe.

5 Točka 57 sodbe.

6 Točka 59 sodbe.