Appeal dismissed; third-party payment instruction does not create standing without assignment.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora toženki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR.

[JEDRO]

Pritožnica navaja, da je med drugim v imenu in za račun A., d. o. o. upravičena sodno izterjati dolgovane zneske. Takšen položaj pa se prilega kvečjemu odstopu terjatve v izterjavo (drugi odstavek 425. člena OZ), na podlagi česar pa pritožnica tudi ne more uspeti, saj ne prereka, da je toženka obveznost izpolnila A., d. o. o.

Zgolj določitev osebe, ki ji naj upnik izpolni, ne pomeni, da je ta tretja oseba postala tudi upnik, če pri tem izrecno ne gre za cesijo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.096,88 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo in višjemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 4.000,00 EUR (495. člen ZPP). Višje sodišče je v sporu majhne vrednosti vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožnica je trdila, da je upravnik zasebne komunalne infrastrukture na podlagi Pogodbe o upravljanju in skrbništvu komunalne infrastrukture PC. Družba A., d. o. o. toženki zagotavlja oskrbo z elektriko, vodo in kanalščino preko svojega internega omrežja in njenih priključkov. V skladu z dogovorom o delitvi in plačilu tekočih stroškov med A., d. o. o. in toženko slednja plačuje A., d. o. o. pogodbeno dogovorjene stroške. Tožnica vtožuje plačila od januarja do julija 2021. Toženka je primarno ugovarjala pomanjkanje stvarne legitimacije tožnice. Navajala je, da s tožnico ni v poslovnem razmerju, ampak kvečjemu z A., d. o. o. Ni mogoče, da bi bila A., d. o. o. lastnica celotne infrastrukture, ker gre za območje z več uporabniki. Toženka trdi, da je vse stroške že plačala A., d. o. o.

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni podana aktivna stvarna legitimacija tožnice. Tožnica ni izkazala obstoja pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, na podlagi katerega bi bil utemeljen zahtevek. Prav tako ni dokazala, da je toženka družbi A., d. o. o. zavezana plačevati sorazmerni del obratovalnih stroškov, pri čemer zgolj dejstvo, da je stroške elektrike plačevala, še ne predpostavlja obstoja poslovnega razmerja s tožnico. Tožnica tudi ni izkazala, da bi celotna infrastruktura bila v lasti A., d. o. o.

8. Višje sodišče kot nepomembne šteje pritožbene navedbe o obstoju pravnega razmerja na eni strani med toženko in A., d. o. o. in na drugi strani med tožnico in A., d. o. o. Navedena dejstva niti niso sporna. Za uspeh s pritožbo mora tožnica izpodbiti zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni podana njena aktivna stvarna legitimacija. Ni sporno, da ne obstaja pogodbeno razmerje med tožnico in toženko v smislu pogodbe o upravljanju, na podlagi katere bi imeli tožnica in toženka neposredne medsebojne pravice in obveznosti. Pogodba o upravljanju je bila sklenjena le med A., d. o. o. in tožnico, ki pa toženke ne zavezuje, saj ni njena stranka niti ni zatrjevano da bi bila z njo vezana na način, da bi jo sklenila večina etažnih lastnikov (prim. 53. člen SZ-1). Pritožnica izhaja iz stališča, da je A., d. o. o. lastnica celotne komunalne infrastrukture in je zato s Pogodbo o upravljanju lahko zavezala toženko in ostale etažne lastnike. Vendar takšno stališče nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju oziroma dokazni oceni sodišča prve stopnje, da izključno lastništvo komunalne infrastrukture s strani A., d. o. o. ni izkazano. S tem pa pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen in zato s takšnimi navedbami pritožnica ne more uspeti. Terjatev tožnice do toženke na pogodbeni podlagi torej ni izkazana, niti ni izkazana na podlagi cesije, s katero bi A., d. o. o. tožnici odstopil svojo terjatev. Pritožnica navaja, da je med drugim v imenu in za račun A., d. o. o. upravičena sodno izterjati dolgovane zneske. Takšen položaj pa se prilega kvečjemu odstopu terjatve v izterjavo (drugi odstavek 425. člena OZ), na podlagi česar pa pritožnica tudi ne more uspeti, saj ne prereka, da je toženka obveznost izpolnila A., d. o. o. Pri odstopu v izterjavo lahko dolžnik odstopljene terjatve izpolni svojo obveznost tudi odstopniku, celo če je bil obveščen o odstopu (četrti odstavek 425. člena OZ).

9. Pritožnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem na prvi odstavek 280. člena OZ, ki določa, da mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki [...] jo je določil sam upnik . Tudi če bi sprejeli razlago tožnice, da so bili etažni lastniki smiselno obveščeni naj izpolnijo tožnici, to ne pomeni, da je bila s tem terjatev prenesena na tožnico, tako da bi jo lahko uveljavljala v svojem imenu in na svoj račun kot je to storila v tej tožbi. Zgolj določitev osebe, ki ji naj upnik izpolni, ne pomeni, da je ta tretja oseba postala tudi upnik, če pri tem izrecno ne gre za cesijo. V obravnavnem primeru je lahko govora kvečjemu o odstopu terjatve v izterjavo, na podlagi česar pa tožnica tudi ne more uspeti, kot obrazloženo zgoraj.

10. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnica zaradi neuspeha sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Le-ti znašajo 250 točk za odgovor na pritožbo, 5 točk za materialne stroške in 22% DDV. Vrednost točke je 0,60 EUR. Skupno znašajo priznani stroški toženke 186,66 EUR.