Appeal dismissed; involuntary psychiatric hospitalization upheld due to severe mental disorder and danger to self/others.

Pritožba se zavrne.

[JEDRO]

Izkazane so vse zakonske predpostavke iz 39. člena ZDZdr in sicer, da gre pri udeleženki za duševno motnjo, zaradi katere huje ogroža svoje življenje/zdravje in življenje/zdravje drugih, da ima zaradi duševne motnje hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojih ravnanj, da teh vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo), razen z zdravljenjem udeleženke v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeleženki omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I), da se udeleženko zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike X še najdalj do 22. 1. 2024 (II).

2. Udeleženka po pooblaščencu vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da udeleženko odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike X. Na podlagi mnenja izvedenke izhaja, da bi udeleženka lahko ogrožala druge oziroma da obstaja tveganje heteroagresije, zato ni moč govoriti o tem, da gre za ogrožanje, pač pa gre za neko verjetnost, da bi do tega hipotetično lahko prišlo. Izvedenka je ugotovila, da bi udeleženka lahko ogrožala sebe ob sočasnem vplivu PAS v prometu, v postopku pa ni bilo ugotovljeno ali ima udeleženka izpit za vožnjo oziroma ali da bo udeleženka udeležena v prometu. Udeleženka je povedala, da ni ona tista, ki je v zdravnico zlila vodo, ampak je zdravnico v njo zlila vodo. Izvedenka ni upoštevala, da udeleženka priznava svojo bolezen, da je obiskala urgenco, da bo obiskala psihiatra, kar potrjuje, da udeleženka razume, da potrebuje zdravljenje, ob predpostavki, če ima natančna navodila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr.

5. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je tudi uporabilo določbe ZDZdr, ki jih je v sklepu povzelo, zato pritožbeno sodišče teh zakonskih določb znova ne povzema, da bi se s tem izognilo ponavljanju.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je pri udeleženki prišlo do akutnega poslabšanja bipolarne afektivne motnje, da je trenutna epizoda manična s psihotičnimi simptomi, da se je zdravstveno stanje udeleženke poslabšalo, ker je udeleženka opustila psihiatrično terapijo in jemanje zdravil, da je bila ob sprejemu pozitivna na THC in kokain, da gre pri udeleženki za hudo in ponavljajočo duševno bolezen, zaradi katere je pri njej hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, da do svojega stanja nima uvida, da je zdravljenje udeleženke, ki ga odklanja, nujno potrebno za uspešnost zdravljenja, ker se bo v nasprotnem njeno zdravstveno stanje poslabšalo, da je udeleženka nekritična do psihotične simptomatike, da je v vedenju nepredvidljiva in impulzivna.

7. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, zato pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb, da udeleženka ne odklanja zdravljenja, in da potrebuje zgolj ustrezna navodila ter da ne obstaja nevarnost heteroagresije, s tem, da niso odločilne pritožbene navedbe o tem, ali je zdravnica zalila z vodo udeleženko ali obratno, tudi ni odločilno, ali je udeleženka udeleženka v prometu.

8. Izkazane so vse zakonske predpostavke iz 39. člena ZDZdr in sicer, da gre pri udeleženki za duševno motnjo, zaradi katere huje ogroža svoje življenje/zdravje in življenje/zdravje drugih, da ima zaradi duševne motnje hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojih ravnanj, da teh vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo), razen z zdravljenjem udeleženke v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve.

9. Glede na opisano duševno motnjo udeleženke in druge okoliščine konkretnega primera, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo predlogu izvedenke, da je potrebno zdravljenje udeleženke v psihiatrični bolnišnici za obdobje dveh tednov. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, če se bo zdravstveno stanje udeleženke toliko izboljšalo, da ne bo več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, jo bo psihiatrična bolnišnica odpustila iz oddelka pod posebnim nadzorom še pred potekom roka, kot ga je določilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

Odločitev pritožbenega sodišča

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo (2. tč. prvega odstavka 365. člena ZPP).