Appeal allowed: Debtor's enforcement objection is valid if it cites relevant facts and evidence, shifting burden to creditor.
Legislator summary
AI generatedThe High Court in Celju allowed the debtor's appeal against the first-instance court's rejection of an enforcement objection. The debtor argued that their negative claims regarding invoice discrepancies required a full legal proceeding rather than an enforcement objection, shifting the burden of proof to the creditor. The court ruled that the objection was valid because it cited legally relevant facts and proposed evidence, even if the debtor could not yet provide full proof, thereby mandating the case be transferred to a regular legal process.
Legislator headnote
AI generatedZIZ 15. člen; ZPP 366. člen: An enforcement objection is considered substantiated if the debtor cites legally relevant facts that could lead to the rejection of the claim and proposes evidence, requiring the court to transfer the matter to a regular legal proceeding rather than dismissing it.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbi se ugodi in se spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da izrek glasi:
″Sklep o izvršbi z dne 31. 5. 2023 se razveljavi. O zahtevku in stroških bo sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju.″
II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Dolžnik se utemeljeno sklicuje na svoje ugovorne trditve. Zatrjeval je negativna dejstva, za katera ni mogel ponuditi dokazov, pač pa je dokazno breme za dokazovanje terjatve prešlo na upnika, kar lahko stori zgolj v pravdnem postopku. Ugovor je bil obrazložen.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika. Ugotovilo je, da dejstva, ki jih navaja dolžnik v ugovoru, ne predstavljajo pravno relevantnih dejstev, prav tako ni ponudil dokazov.
2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je bil ugovor nedvomno ustrezno obrazložen, torej v skladu z ZIZ in bi moralo sodišče sklep o izvršbi razveljaviti ter skleniti, da bo postopek nadaljevalo v pravdi, ne ugovora kot neobrazloženega zavrniti. Dolžnik je zatrjeval dejstva, ki bi, če bi se izkazala za resnična, lahko imela za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdnem postopku (vsaj v določenem delu) in bi sodišče moralo ugovoru ugoditi, ne pa ga zavrniti, saj je izkazal, da obstojijo ovire za izvršilni postopek. Sicer je to storil na laičen način kolikor je pač znal, ampak še vedno je zadostil zakonskim določilom, vezanim na ugovorni postopek.
3. Upnik ni odgovoril na pritožbo.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Naloga sodišča prve stopnje je bila samo preizkusiti obrazloženost ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ se šteje, da je ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Navesti mora pravno pomembna dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in predložiti (predlagati) dokaze, s katerimi dokazuje zatrjevana dejstva 1 . Neobrazložen je lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma, ki za trditve ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov 2 . Če je ugovor obrazložen, se trditve strank presojajo v rednem pravdnem postopku.
6. Dolžnik se utemeljeno sklicuje na svoje ugovorne trditve. Zatrjeval je, da vlaga ugovor zoper sklep o izvršbi po temelju in po višini, da prereka višino faktur, na podlagi katerih je upnik vložil predlog za izvršbo, da prereka temelj ter višino izdanih računov. Res je še dodal, da ne prereka, da je z upnikom poslovno sodeloval in da je del obveznosti do upnika delno poravnal ter za slednje ni predlagal dokazov, vendar to ne pomeni, da so bile uvodne ugovorne trditve takšne, da ne bi predstavljale pravno relevantnih dejstev. Zatrjeval je negativna dejstva, za katera ni mogel ponuditi dokazov, pač pa je dokazno breme za dokazovanje terjatve prešlo na upnika, kar lahko stori zgolj v pravdnem postopku. Ugovor je bil obrazložen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je le uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).
7. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, ker še ni znan končni uspeh strank (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).
1 Načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999.
2 Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14, sklepi VSL III Ip 5487/2013, I Ip 4311/2014, VSC I Ip 626/2008.