Late objection to territorial jurisdiction in enforcement proceedings is inadmissible unless facts were unknown.
Legislator summary
AI generatedThe higher court dismissed the appeal against the first-instance court's rejection of a late objection to territorial jurisdiction. The defendants argued the objection was untimely, but the court held that such objections must be raised either in the objection against the enforcement order or in the appeal against its revocation. Since the defendants were aware of the underlying contract details and agreed jurisdiction at the time of filing the enforcement request, the late objection was deemed inadmissible.
Legislator headnote
AI generatedArticle 100 of the Civil Procedure Act; Article 366a of the Civil Procedure Act: An objection to territorial jurisdiction raised after the appeal against the revocation of the enforcement order is inadmissible unless the applicant was unaware of the facts determining jurisdiction due to limited procedural opportunities.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
II. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati pritožbene stroške v znesku 336,00 EUR v 15 dneh.
[JEDRO]
Enotno stališče sodne prakse je, da je ugovor krajevne pristojnosti, ki ni podan že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine oziroma najkasneje v pritožbi zoper sklep o razveljavitvi tega sklepa, prepozen. Izjema od navedenega pravila velja le v primerih, ko zaradi omejenih možnosti podajanja navedb v postopku z izvršbo na podlagi verodostojne listine, stranke ob vložitvi predloga za izvršbo in izdaji sklepa o izvršbi še niso seznanjene z vsemi okoliščinami, ki lahko vplivajo na pristojnost sodišča.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor krajevne pristojnosti tožene stranke.
2. Zoper navedeni sklep sta se pritožili toženi stranki. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da izpodbijani sklep potrdi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.
3. O pritožbi je na podlagi 366.a člena ZPP odločila višja sodnica posameznica.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je ugovor krajevne pristojnosti zavrglo zaradi njegove nedopustnosti oz. nepravočasnosti. Zavzelo je stališče, da bi lahko toženi stranki ugovor krajevne pristojnosti uveljavljali najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Poleg tega se toženi stranki nista pritožili zoper sklep izvršilnega sodišča, ki je na podlagi ugovora toženih strank izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku Okrožno sodišče v Ljubljani.
6. Z navedenim stališčem prvostopnega stališča se pritožbeno sodišče strinja in ga pritožbeni razlogi ne morejo omajati. Enotno stališče sodne prakse je, da je ugovor krajevne pristojnosti, ki ni podan že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine oziroma najkasneje v pritožbi zoper sklep o razveljavitvi tega sklepa, prepozen (glej VSRS sklep III R 14/2016, I R 83/2017). Izjema od navedenega pravila velja le v primerih, ko zaradi omejenih možnosti podajanja navedb v postopku z izvršbo na podlagi verodostojne listine, stranke ob vložitvi predloga za izvršbo in izdaji sklepa o izvršbi še niso seznanjene z vsemi okoliščinami, ki lahko vplivajo na pristojnost sodišča. Kasnejši ugovor krajevne pristojnosti je tako dopusten le v primeru, če stranka iz podatkov, ki so navedeni v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ne more ugotoviti, iz katerega pravnega razmerja izvira in na katerih konkretnih dejanskih okoliščinah temelji upnikov zahtevek, uveljavljan v predlogu za izvršbo. Za takšno situacijo v obravnavanem primeru ni šlo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je upnica v predlogu za izvršbo določno navedla pravno podlago svojega zahtevka (odpovedana pogodba o financiranju zalog z navedbo številčne oznake in datumom) in da se je izrecno sklicevala na dogovor o krajevni pristojnosti, sklenjen v tej pogodbi. V pritožbi ne trdi, da z okoliščinami, ki bi ji omogočile preizkus krajevne pristojnosti, ni bila seznanjena.
7. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (365. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo sta toženi stranki dolžni povrniti tožečima strankama stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini priglašenih 450 OT za odgovor na pritožbo po tar. št. 22 OT, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.