Appeal against detention order extension rejected; prior conviction establishes sufficient grounds for continued pre-trial detention.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pritožba z izpodbijanjem dokazne ocene, sprejete po sodišču prve stopnje v še nepravnomočni sodbi z dne 19. 6. 2023 ter posledičnem očitanju zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede izpolnjenosti objektivnih in subjektivnih znakov obtožencu očitanega poskusa kaznivega dejanja, v predmetnem pritožbenem preizkusu ne more biti uspešna, saj je pravilnost in zakonitost sodbe z dne 19. 6. 2023 lahko le predmet pritožbenega preizkusa te sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po izdaji sodbe, zoper obtoženega A. A. podaljšalo pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in predlaga ugoditev pritožbi ter izpustitev obtoženega na prostost oziroma podredno, napotitev obtoženega na zdravljenje oziroma odreditev milejšega ukrepa, t.j. odreditev hišnega pripora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa po petem odstavku 402. člena ZKP pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Pogoji za pripor skladno s prvim odstavkom 361. člena ZKP so: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, b) da je podan kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in c) da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka.

Zakonitost izpodbijanega sklepa je treba presojati glede na stanje v času njegove izdaje.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu, ki ga je izdalo na predlog državne tožilke, obstoj utemeljenega suma vezalo na izdajo nepravnomočne sodbe III K 1331/2022 z dne 19. 6. 2023, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega storitve očitanega mu poskusa kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 in s katero mu je bila izrečena kazen 17 let zapora.

Pritožba z izpodbijanjem dokazne ocene, sprejete po sodišču prve stopnje v še nepravnomočni sodbi z dne 19. 6. 2023 ter posledičnem očitanju zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede izpolnjenosti objektivnih in subjektivnih znakov obtožencu očitanega poskusa kaznivega dejanja (ko zatrjuje, da je obtožnica temeljila izključno na pripovedi oškodovanke, ki pa je bila pod vplivom prepovedanih substanc ter vsled temu neverodostojna ter da bi za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s tem bila nujna izvedba rekonstrukcije ter postavitev izvedenca radiologa), v predmetnem pritožbenem preizkusu ne more biti uspešna, saj je pravilnost in zakonitost sodbe z dne 19. 6. 2023 lahko le predmet pritožbenega preizkusa te sodbe 1 .

Obsodilna sodba je meritorna, materialna odločba, s katero sodišče ugotovi, da je utemeljena obtožba, da je obtoženec storil kazniva dejanja, ki jih je obtožen. Za izrek obsodilne sodbe se zahteva najvišji dokazni standard. Utemeljenost suma je bila tako preizkušena z izrekom nepravnomočne obsodilne sodbe, izrečene na podlagi glavne obravnave, na kateri je bilo obtožencu v največji možni meri omogočeno varstvo njegovih pravic, ki izhajajo iz določb 19., 22. in 29. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je svoj sklep o utemeljenosti suma zato pravilno oprlo na dejstvo, da je bila obtožencu izrečena obsodba, s katero je bil spoznan za krivega. Sicer navedena sodba še ni pravnomočna, vendar pa iz nje izhaja, da ni prav nobenega dvoma, da je ravno obtoženi storil očitano mu kaznivo dejanje na škodo svoje bivše partnerice.

Pritožba se vsled navedenemu neutemeljeno zavzema, da bi kritična dokazna ocena sodišča prve stopnje ter izvedba vseh dokaznih predlogov lahko pripeljala do drugačnega zaključka glede utemeljenega suma, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

7. Ko iz razlogov sodišča prve stopnje v zvezi z zaključkom o še vedno podanem pripornem razlogu begosumnosti izhaja, da je obtoženi neposredno po storitvi kaznivega dejanja zbežal s kraja, policisti pa ga kar nekaj časa niso uspeli izslediti, zato so razpisali ukrep iskanja, do obtoženčevega prijetja pa je v nadaljevanju prišlo zgolj po naključju, pritožba neutemeljeno zatrjuje, da se obtoženi ni nikoli skrival. Prav tako pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da si obtoženi ni mogel urediti stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji zato, ker je v zaporu, ne more izpodbiti po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejstva, da obtoženi v Republiki Sloveniji nima prijavljenega stalnega prebivališča, pač pa zgolj zakonsko prebivališče, saj je njegov oče nepremičnino v ...., kjer je obtoženi prej živel prodal in se preselil v .... Nenazadnje pritožba ne zatrjuje nobenih konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da si bo obtoženec uredil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji do nastopa zaporne kazni. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima obtoženi dvojno državljanstvo, in sicer tako R Slovenije kot R Srbije, pritožbeno ni izpodbijana. Ko ob tem sodišče prve stopnje še ugotavlja, da ima obtoženi večino sorodnikov iz Srbije, pretežno v Beogradu, kamor je v preteklosti že zahajal in tam tudi študiral, po lastnih navedbah pa je tam živel kar deset let, kar kaže na to, da je življenja v Srbiji navajen in ga tudi pozna, pri tem pa je tudi oškodovanki neposredno pred obravnavanimi dogodki zagotavljal, da se bo preselil v Srbijo, so pritožbeni očitki, da sodišče v zvezi s tem ni navedlo nobenih konkretnih okoliščin neutemeljeni. Prav tako neutemeljeno pa je, glede na prej povzete ugotovitve sodišča prve stopnje, nadaljnje zavzemanje pritožbe, da zaradi pomanjkanja denarja ter dejstva, da ima v R Sloveniji še edinega živečega sorodnika, begosumnost obtoženega ni izkazana. Kot izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje je obtoženi oškodovanki zagotavljal, da se bo zaradi izognitve kazenskemu postopku preselil v Srbijo, prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zgolj dejstvo, da obtoženi nima več nobene nepremičnine v Srbiji ne omaja zaključka o begosumnosti, saj lastništvo nepremičnine ni izključen pogoj za preselitev drugam, ker si lahko bivališče poišče tudi drugje in se vsaj začasno nastane pri sorodnikih ali znancih.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri obtožencu še vedno izkazan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, po 3. točki prvega odstavka 201. člena v zvezi s prvim odstavkom 361. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo in obrazložilo tako objektivne (teža in način storitve kaznivega dejanja ter okoliščine v katerih je bilo storjeno – zaradi sovraštva do oškodovanke, ker ga je slednja zavrnila kot partnerja, po nekajurnem druženju in pogovarjanju, po nakazanem objemu je obtoženi oškodovanko s kuhinjskim nožem zabodel v predel trebuha tako močno, da je prebodel trebušno steno, jetra in v nadaljevanju še desno ledvico, zaradi česar je prišlo do arterijske krvavitve v trebušno votlino, nato pa je s kraja zbežal in jo pustil brez pomoči), kot tudi subjektivne okoliščine (obtoženčeva zavržnost, zahrbtnost, predrznost in odločnost za izvršitev konkretnega kaznivega dejanja na škodo bivše partnerice, ki si je želela z njim ostati zgolj v prijateljskih odnosih) in nekritičnost do očitanih kaznivih dejanj (gre za specialnega povratnika), njegovo prejšnje življenje (izrek prepovedi približevanja po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije) ter njegove negativne osebnostne lastnosti oziroma osebnostno motnjo, ki sta jo ugotovila izvedenec klinične psihologije in izvedenka psihiatrične stroke, ki ostajajo od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora nespremenjene. Navedene okoliščine tudi po prepričanju pritožbenega sodišča brez dvoma kažejo, da je pri obtožencu podana realna in konkretna nevarnost, da bo v primeru odprave pripora ponovil istovrstno dejanje na škodo partnerke oziroma dokončal poskušeno kaznivo dejanje.

Pritožba vsled zgoraj povzetemu neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje konkretnih okoliščin za zaključek v zvezi s ponovitveno nevarnostjo ni navedlo, prav tako pa neutemeljeno vztraja, da ponovitvena nevarnost pri obtoženemu ni podana.

9. Glede na ugotovitev, da je podan utemeljen sum poskusa storitve hudega kaznivega dejanja zoper življenje in telo, ne more biti utemeljen povsem načelen pritožbeni pomislek, da je pripor nesorazmeren poseg v obdolženčeve človekove pravice. Na načelni ravni ostaja tudi zatrjevanje o obdolženčevem psihofizičnem stanju, ki da terja zdravniško pomoč psihiatra, katere pa da v priporu ne more biti deležen. Tudi v zvezi s temi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče zaključuje, da nimajo takšne teže, da bi bilo moč odločati v pritožbeno predlagano smer. Pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je oškodovanka obiskala obtoženca v priporu, pa ne more vplivati na zaključek o morebitni ogroženosti njenega življenja s strani obtoženca, v kolikor bi le ta bil na prostosti.

10. Tudi pavšalni pritožbeni očitki o zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti pripora, ko zagovornik obtoženega le v predlogu, kako naj pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi spremeni izpodbijani sklep in pripor nadomesti s hišnim priporom namiguje na to, da pripor ni neogibno potreben omejevalni ukrep, ne morejo biti uspešni pri izpodbijanju tega pogoja. Sodišče prve stopnje se je izreklo, da je pripor edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti in begosumnosti in da milejši ukrepi ne pridejo vpoštev, saj je pri milejšem ukrepu potrebno sodelovanje obtoženca in njegova trdna volja, da ukrepa ne bo kršil. Pritožbeno sodišče pri tem potrjuje razloge sodišča prve stopnje, da storjeno kaznivo dejanje, velika mera vztrajnosti, zavržnosti, zahrbtnosti in odločnosti pri njegovi izvršitvi, kažejo na to, da je pripor edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti in begosumnosti.

11. Pritožba se tako izkaže kot neutemeljena in ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, jo je bilo potrebno skladno s tretjim odstavkom 402. člena ZKP zavrniti.

12. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 94. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.

1 „V sklepu o podaljšanju pripora po izdaji sodbe zadostuje, da se sodišče glede obstoja utemeljenosti suma sklicuje na prvostopenjsko obsodilno sodbo, ne da znova našteva okoliščine, ki utemeljujejo tako stopnjo suma.“ (sodba VS RS I Ips 113/2002).