Court dismisses appeal for pure monetary claims, ruling prior internal protection is not mandatory for direct court action.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Čisto denarno terjatev lahko tožnik ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena ZJU in skladno z določilom četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. in 25. člena ZJU. Dejstvo, da ga je uveljavljal in da je bilo nato o njegovem zahtevku odločeno s sklepi delodajalca, katerih razveljavitev je nato zahteval v sodnem postopku, narave njegove terjatve ne spremeni. Uveljavljanje tovrstne terjatve v predhodnem postopku pri delodajalcu ni procesna predpostavka za njeno uveljavljanje v sodnem postopku. Posledično tudi stroški v zvezi z uveljavljanjem neobveznega predhodnega varstva pri delodajalcu ne morejo pomeniti potrebnih stroškov postopka v smislu 155. člena ZPP. Sodišče prve stopnje jih zato tožniku utemeljeno ni priznalo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 595,33 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo stroškov predhodnega postopka, to je zahteve za odpravo kršitve in stroškov za pritožbo zoper sklep tožene stranke na prvi stopnji. Zahteva za odpravo kršitve je bila potreba, tožnik je s svojo zahtevo na koncu postopka uspel v bistvenem delu, zato je upravičen do povračila vseh stroškov postopka, ki jih je imel s predhodnim varstvom pri delodajalcu. Sodišče je spregledalo 24., 25., in 39. člen ZJU, skladno s katerimi so javni uslužbenci dolžni uveljavljati predhodno varstvo pri delodajalcu. Stroški, ki nastanejo zaradi postopka (1. odst. 151. čl. ZPP) so tudi stroški predhodnega postopka. Tožnik je uveljavljal nedenarni zahtevek (zaradi priznanja in obračuna dodatka za pripravljenost), zato je bilo potrebno predhodno varstvo pri delodajalcu. Tožnik je tudi sicer uspel z izpodbijanjem odločb tožene stranke, ki jih je sodišče razveljavilo. Sodišče bi moralo tožniku te stroške priznati že na podlagi 4. točke tarifne številke 14 Odvetniške tarife. Stališče sodišča odvrača delavce od uveljavljanja kršitev pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu, s tem pa je nedvomno poseženo v ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Podredno pa tožnik te stroške zahteva iz naslova premoženjske škode skladno z določbo 164. člena in 168. člena OZ, saj je uspel izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožniku dodatno prizna še 373,32 EUR stroškov postopka. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 366. členom ZPP ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave ni.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za (stalno) pripravljenost, ki ima podlago v določilih 71. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) 1 , 17. členu Kolektivne pogodbe za policiste (KPP) 2 , 32. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) 3 in 46. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS) 4 . S pravnomočno sodbo opr. št. Pdp 569/2022 z dne 10. 1. 2023 v zvezi s sodbo prvostopnega sodišča Pd 234/2020 je bilo odločeno, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, in sicer do delnega umika tožbe v deležu 65,3 %, zatem v deležu 98,8 %. Z izpodbijanim sklepom je nato sodišče prve stopnje na podlagi 4. odstavka 163. člena ZPP odločilo le še o višini stroškov postopka.

6. Ne drži, da je tožnik uveljavljal nedenarno terjatev. Nedenarna terjatev je namreč terjatev upnika od dolžnika zahtevati izpolnitev nedenarne dajatve (npr. pravica delavca do vrnitve na delo) ali izvedbo storitve 5 . Tožnik je povsem jasno uveljavljal denarno terjatev, saj se njegov zahtevek glasi na denar (plačilo dodatka za stalno pripravljenost v nominalnem znesku). Denarna terjatev, kot jo je tožnik uveljavljal v tem sporu, je tudi čista denarna terjatev, saj že ob svojem nastanku obstaja v točno določenem znesku. V KPJS je namreč višina dodatka za pripravljenost na delo že opredeljena v predpisanem odstotku in torej določitev višine odstotka dodatka ni odvisna od vsakokratne odločitve delodajalca. Za nečisto denarno terjatev pa gre npr. v primerih, ko dodatek v predpisih ni opredeljen oziroma je odstotek določenega dodatka v predpisih določen le v razponu in je torej od predhodne odločitve delodajalca v sklepu odvisno, kakšen odstotek dodatka bo javnemu uslužbencu priznal, javni uslužbenec pa nato te terjatve uveljavlja v višjem znesku ali drugačnem obsegu, kot je bilo o njih odločeno v sklepu delodajalca. 6

7. Določbe 24. in 25. člena ter 33. do 39. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) 7 o uveljavljanju pravnega varstva javnih uslužbencev ne urejajo primerov uveljavljanja (čistih) denarnih terjatev iz delovnega razmerja. Takšno denarno terjatev lahko tožnik ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena ZJU in skladno z določilom četrtega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) 8 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. in 25. člena ZJU. Dejstvo, da ga je uveljavljal in da je bilo nato o njegovem zahtevku odločeno s sklepi delodajalca, katerih razveljavitev je nato zahteval v sodnem postopku, narave njegove terjatve ne spremeni. Tudi če tožnik sklepov delodajalca ne bi izpodbijal, bi še vedno lahko uveljavljal svojo terjatev neposredno pred sodiščem. Uveljavljanje tovrstne terjatve v predhodnem postopku pri delodajalcu ni procesna predpostavka za njeno uveljavljanje v sodnem postopku. Posledično tudi stroški v zvezi z uveljavljanjem neobveznega predhodnega varstva pri delodajalcu ne morejo pomeniti potrebnih stroškov postopka v smislu 155. člena ZPP. Sodišče prve stopnje jih zato tožniku utemeljeno ni priznalo.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo tožniku te stroške priznati na podlagi 4. točke tarifne številke 14 Odvetniške tarife, saj se ta tarifna številka nanaša na postopke pri delodajalcu, kar sodni postopek ni. Odločitev sodišča tudi v ničemer ne posega v tožnikovo ustavno pravico do sodnega varstva, slednje je bilo tožniku zagotovljeno.

9. V sodbi opr. št. Pd 234/2020 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 569/2022 je sodišče pravnomočno odločilo o zahtevi za povrnitev stroškov postopka in njihovi porazdelitvi. Premoženjska škoda, o kateri tudi sicer v okviru nedovoljenih pritožbenih novot razpravlja tožnik v pritožbi, ni bila predmet presoje pravnomočno zaključenega postopka, zato ne more biti niti predmet presoje pritožbenega sodišča, ki v okviru tega postopka preverja zgolj pravilnost odmere višine stroškov postopka.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 163. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP (načelo uspeha v postopku); tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.

2 Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.

3 Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.

4 Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.

5 Drugi odstavek 20. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.

6 Primerjaj VSRS, opr. št. VIII Ips 30/2019.

7 Ur. l. RS, št. 56/2022 in nasl.

8 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.