Appeal dismissed; court upheld first-instance judgment on father's maintenance liability to daughter-in-law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik je brez dvoma upravičen do plačila za institucionalno varstvo in oskrbo toženkinega očeta.

Toženka po 185. členu DZ glede na svoje sorodstveno razmerje z očetom sodi v krog njegovih preživninskih zavezancev. Ob odsotnosti drugačnega dogovora med njimi je tožnik svoj zahtevek upravičeno naperil zoper toženko. Da plačila ne zmore, ali da je oče v preteklosti kršil svojo preživninsko obveznost do nje, toženka v pritožbi ne navaja. Prav tako ni dovolj trditev, da je žena toženkinega očeta sposobna za delo. Za drugačno porazdelitev preživninskega bremena bi morala toženka dokazati, da je žena toženkinega očeta po svoji krivdi nezaposlena oziroma brez dohodkov, česar pa v pritožbi ne zatrjuje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 2.126,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti vse njegove pravdne stroške; odločitev o njihovi višini si je pridržalo do pravnomočnosti sodbe.

2. Toženka v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka se o relevantnih dejstvih v postopku ni mogla celovito izjaviti, ker sodišče ni izvedlo materialnega procesnega vodstva. V sodbi ni ugotovljeno, da toženkin oče nima dovolj sredstev za lastno preživljanje, da ga je toženka zmožna preživljati in da je toženkin oče v preteklosti izpolnjeval svojo preživninsko obveznost do toženke. Iz sodbe ni razvidno, zakaj toženko bremeni prav denarno doplačevanje domske oskrbe njenega očeta, čeprav oče od toženke tega nikoli ni zahteval. Ni jasno, ali je s sodbo naloženi denarni znesek primeren glede na potrebe toženkinega očeta in toženkine možnosti, niti kdo so morebitni ostali sozavezanci za preživljanje toženkinega očeta. Sodišče prve stopnje je presojo navedenih dejstev opustilo, opirajoč se zgolj na odločbo CSD z dne 11. 8. 2017. Ali, v kakšni obliki in v kakšnem obsegu je toženka dolžna preživljati svojega očeta, mora ugotoviti sodišče. Center za socialno delo za presojo teh vprašanj ni pristojen. Da je drugačno stališče pravdnih strank pravno zmotno, je sodišče razkrilo šele v razlogih izpodbijane sodbe. Gre za sodbo presenečenja, ki pomeni kršitev pravice do izjave in ustavne pravice do enakega varstva pravic. Če bi sodišče izvedlo materialno procesno vodstvo, bi toženka lahko utemeljila, da ima oče dovolj rednih prejemkov za plačilo svoje domske oskrbe in dovolj premoženja in da ni dolžan preživljati svoje žene, s čimer bi lahko dosegla zavrnitev tožbenega zahtevka.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče mora v okviru materialnega procesnega vodstva, ki mu ga nalaga 285. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), med drugim poskrbeti, če je to potrebno zaradi razjasnitve dejanskega stanja ali spornih pravnih vprašanj, da pravdni stranki dopolnita svojo trditveno in dokazno ponudbo. Ta zahteva pa je občutno relativizirana, kadar ima stranka kvalificiranega pooblaščenca. Od takšne stranke se namreč pričakuje ustrezno večja skrbnost v postopku.

6. Toženko v pravdi že ves čas zastopa odvetnica. Zastopala jo je tudi v postopku, iz katerega izvira odločba CSD z dne 11. 8. 2017, in v socialnem sporu, ki je temu postopku sledil. Pritožbena trditev, da se toženka ni mogla izjaviti o vseh vidikih obravnavane zadeve, zato ni prepričljiva. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravdnima strankama razkrilo svoje pravno naziranje glede predmeta spora že na pripravljalnem naroku. Izpodbijana sodba zato za toženko ni mogla pomeniti presenečenja.

7. Neprepričljivo je tudi pritožbeno sklicevanje na domnevno toženkino pravno zmoto. Če bi toženka res zmotno sklepala, da je bilo o njeni preživninski obveznosti do očeta odločeno že z odločbo CSD z dne 11. 8. 2017, bi dejstva, ki jih zdaj izpostavlja v pritožbi (da se oče lahko preživlja sam, oziroma, da ga mora in zmore preživljati njegova žena), gotovo navajala že v tožbi, s katero je v socialnem sporu izpodbijala navedeno odločbo. Končno toženka s pritožbo prihaja v nasprotje z lastnimi trditvami v tej pravdi. Pred sodiščem prve stopnje je namreč sama navajala, da na očetovem računu ni denarja ter da je očetova žena brez dohodkov, premoženja in zaposlitve. Takšno ravnanje („venire contra factum proprium“) ne more uživati pravnega varstva v postopku.

8. Zatrjevana opustitev materialnega procesnega vodstva torej ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in zato ne pomeni niti relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tudi očitana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev jasno in razumljivo obrazložilo, pri tem pa ni spregledalo nobenega odločilnega dejstva, tako da je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti.

9. Tožnik je brez dvoma upravičen do plačila za institucionalno varstvo in oskrbo toženkinega očeta. Toženka višini tožnikove terjatve niti ne oporeka, temveč bi plačilo rada prevalila bodisi na očeta bodisi na njegovo ženo. Takšno njeno prizadevanje ne more biti uspešno, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 13., 15., 16. in 17. točki obrazložitve sodbe.

10. Pritožbeni pomisleki glede pravilnosti in celovitosti ugotovljenega dejanskega stanja niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje trditveno podlago spora in ponujene dokaze, utemeljeno sklepalo, da toženkin oče ni sposoben v celoti sam kriti stroškov svoje oskrbe pri tožniku, medtem ko pritožbena trditev, da ima oče v resnici dovolj premoženja, ostaja na ravni posplošenega zatrjevanja.

11. Toženka po 185. členu Družinskega zakonika (DZ; enako prej 124. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) glede na svoje sorodstveno razmerje z očetom sodi v krog njegovih preživninskih zavezancev. Ob odsotnosti drugačnega dogovora med njimi je tožnik svoj zahtevek upravičeno naperil zoper toženko. Da plačila ne zmore, ali da je oče v preteklosti kršil svojo preživninsko obveznost do nje, toženka v pritožbi ne navaja. Prav tako ni dovolj trditev, da je žena toženkinega očeta sposobna za delo. Za drugačno porazdelitev preživninskega bremena bi morala toženka dokazati, da je žena toženkinega očeta po svoji krivdi nezaposlena oziroma brez dohodkov, česar pa v pritožbi ne zatrjuje.

12. Toženka se je potemtakem plačilu, ki ji ga nalaga izpodbijana sodba, ne more uspešno upreti. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala, niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato njeno pritožbo zavrnilo in prvo sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker je toženka s pritožbo propadla, ni upravičena do plačila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).