Appeal dismissed; court upheld conviction for speeding in a village despite contested signage. The court found the defendant knew the speed limit was 50 km/h based on local knowledge and behavior.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 255,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je kljub ugotovitvi, da obdolženec ni peljal mimo znaka, ki označuje začetek naselja, zaključilo, da pa je vedel, da je na mestu, kjer je bil kontroliran s strani policistov, hitrost omejena na 50 km/h. Ta zaključek pa ni arbitraren, kot skuša prikazati pritožba, temveč temelji na skrbi in logični analizi dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo. Tudi pritožbeno ni problematizirana ugotovitev sodišča prve stopnje, da se obdolženec na tej relaciji ni vozil prvič. To je izpostavil obdolženec sam, pa tudi policist, ki je z obdolžencem opravil postopek, je izhajal iz dejstva, da je obdolženec domačin, ki se na tem mestu ni nahajal prvič. Že ta podatek kaže na obdolženčevo vedenje, da se je na mestu kontrole nahajal v naselju, kjer je hitrost omejena na 50 km/h. Na takšno obdolženčevo vedenje, ko je povsem neprepričljiva obdolženčeva analiza tega, kako da je križišče razveljavilo omejitev hitrosti, ki jo je odrejal prometni znak, pa kaže tudi obdolženčevo ravnanje ob sami kontroli in tudi kasneje, ko je obdolženec z mesta kontrole odpeljal, kasneje, ko pa mu je bilo predočeno, da je prekoračil hitrost v naselju, pa ni oporekal, da je šlo za prekoračitev hitrosti v naselju, ampak je le moledoval in predlagal, če se je mogoče drugače zmeniti. Če se vsem tem okoliščinam, ki jasno kažejo na obdolženčevo vedenje občutne prekoračitve hitrosti v naselju doda še ugotovitev, razvidna iz fotografij, da so ob cesti v smeri obdolženčeve vožnje objekti, ki dejansko kažejo na naselje, ne more biti dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec vedel, da je na mestu kontrole prekoračil hitrost, ki je bila v naselju omejena na 50 km/h.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi A. A. spoznan za odgovornega prekrška po 6. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa v zvezi s 1. točko prvega odstavka 46. člena istega predpisa. Izrečena mu je bila glavna sankcija globa v višini 1.200,00 EUR in stranska sankcija 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. Obdolženec je bil obsojen na plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbijajo zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo spremembo sodbe tako, da se postopek o prekršku ustavi, podredno pa se zavzemajo za razveljavitev sodbe in za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijane sodbe ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijane sodbe pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj.

6. Pritožbeno ni problematiziran zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženec na določeni oddaljenosti od prometnega znaka, ki označuje naselje, zavil z glavne ceste in da se je po vožnji mimo lokala ... znova vrnil na glavno cesto I. reda. Za pritožbeno sodišče je tudi povsem sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je bila prekoračena hitrost obdolženčeve vožnje izmerjena ravno na glavni cesti I. reda, številka 5, odsek 329, torej po tem, ko se je obdolženec po vožnji mimo omenjenega lokala, znova vključil v promet na glavni cesti. To dejstvo izhaja iz prilog obdolžilnega predloga, tudi obdolženec ga v zagovoru ni problematiziral, da je bila kontrola hitrosti opravljena na glavni cesti, pa tudi za zaslišana policista ni bilo sporno. Na tej podlagi je tako sodišče prve stopnje zanesljivo zaključilo, katero je tisto mesto, kjer je obdolženec prekoračil dovoljeno hitrost in je zato topogledna pritožbena polemika neutemeljena.

7. Nobenega dvoma tudi ni v sprejemljivost zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je hitrost vožnje na tem mestu omejena na 50 km/h. Mesto kontrole se nahaja naprej od mesta, kjer stoji znak za začetek naselja in pred mestom, ki označuje konec naselja. V objektivnem pogledu temu zaključku tudi obramba ni oporekala in tudi pritožbena graja ne gre v to smer, ko obramba apel na ustavitev postopka zaradi nedokazanosti, pretežno gradi na tezi, da obdolženec znaka, ki označuje začetek naselja ni videl, ni prevozil in da je zato glede na analizo vidne mu prometne signalizacije in dejstva križišča, na katerem se je vključeval na glavno cesto, bil prepričan, da se sme na mestu kontrole hitrosti voziti s hitrostjo 90 km/h.

8. Sodišče prve stopnje je kljub ugotovitvi, da obdolženec ni peljal mimo znaka, ki označuje začetek naselja, zaključilo, da pa je vedel, da je na mestu, kjer je bil kontroliran s strani policistov, hitrost omejena na 50 km/h. Ta zaključek pa ni arbitraren, kot skuša prikazati pritožba, temveč temelji na skrbi in logični analizi dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo. Tudi pritožbeno ni problematizirana ugotovitev sodišča prve stopnje, da se obdolženec na tej relaciji ni vozil prvič. To je izpostavil obdolženec sam, pa tudi policist, ki je z obdolžencem opravil postopek, je izhajal iz dejstva, da je obdolženec domačin, ki se na tem mestu ni nahajal prvič. Že ta podatek kaže na obdolženčevo vedenje, da se je na mestu kontrole nahajal v naselju, kjer je hitrost omejena na 50 km/h. Na takšno obdolženčevo vedenje, ko je povsem neprepričljiva obdolženčeva analiza tega, kako da je križišče razveljavilo omejitev hitrosti, ki jo je odrejal prometni znak, pa kaže tudi obdolženčevo ravnanje ob sami kontroli in tudi kasneje, ko je obdolženec z mesta kontrole odpeljal, kasneje, ko pa mu je bilo predočeno, da je prekoračil hitrost v naselju, pa ni oporekal, da je šlo za prekoračitev hitrosti v naselju, ampak je le moledoval in predlagal, če se je mogoče drugače zmeniti. Če se vsem tem okoliščinam, ki jasno kažejo na obdolženčevo vedenje občutne prekoračitve hitrosti v naselju doda še ugotovitev, razvidna iz fotografij, da so ob cesti v smeri obdolženčeve vožnje objekti, ki dejansko kažejo na naselje, ne more biti dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec vedel, da je na mestu kontrole prekoračil hitrost, ki je bila v naselju omejena na 50 km/h. Tako se izkaže kot pravilen in zakonit zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolžencu storitev prekrška dokazana v objektivnem smislu in da je podan tudi obdolženčev subjektivni odnos in tako je za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec prekršek storil naklepno.

9. Ko tako ni dvoma v dokazanost prekrška obdolžencu, ne more biti utemeljena pritožbena polemika o nujnosti uporabe instituta in dubio pro reo. Pritožba pa tudi ne pojasni, v čem da naj bi kršitev pravil o dokaznem bremenu, ko ta kršitev pritožbeno ni substancirana, vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

10. Pritožnica ne konkretizira v kateri smeri in kako naj bi sodišče prve stopnje kršilo 22., 23. in 29. člen Ustave Republike Slovenije in v čem naj bi sodišče prve stopnje obdolžencu kratilo pravico do kontradiktornega postopka. Zaradi neobrazloženosti te pritožbene graje, ko pa teh kršitev tudi uradni preizkus ni identificiral, tako pritožba tudi v tem pogledu ne more biti utemeljena.

11. Glede na to, da je obdolženec domačin, da se ni prvič vozil na mestu, kjer je bil tokrat kontroliran, da je območje, glede na fotografije dajalo videz naselja, da je bilo obdolžencu jasno, da je na mestu kontrole hitrosti, le-ta omejena na 50 km/h, na kar je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, glede na okoliščine, ki so navedene v točki 8 te sodbe, se kot povsem neutemeljena izkaže pritožbena graja kršitev materialnega prava, ker pritožba po eni strani vpleta podatek o tem, da na stranski cesti ni signalizacije, ki bi označevala naselje, po drugi strani pa problematizira pravilnost postavitve signalizacije na glavni cesti, ki označuje naselje. Sploh pa večino te pritožbene graje predstavljajo navedbe, glede katerih bi morali pritožniki, če bi želeli, da se jih pred pritožbenim sodiščem upošteva, zatrjevati in dokazati pogoj iz določila tretjega odstavka 157. člena ZP-1, česar pa niso storili.

12. Iz dikcije razlogov v 11. točki pritožbeno izpodbijane sodbe namreč, da obdolženčeva predkaznovanost in ugotovitev, da četudi bi držala obdolženčeva teza, da je na obravnavanem kraju hitrost omejena na 90 km/h, kažeta na to, da kot voznik, ki pa je, kar pritožbeno ni sporno, na obravnavanem kraju vozil s hitrostjo najmanj 113 km/h, ne spoštuje prometnih predpisov, ne izhaja nič drugega kot zgolj ta ugotovitev in tega zaključka ni moč šteti, kot argumentacije za izrek sodbe, s katero je bil obdolženec spoznan za odgovornega, kot to zmotno prezentirana pritožba.

13. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje ob spoštovanju procesnih določb pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, da je na tako ugotovljena dejstva pravilno apliciralo materialno pravo, zaradi česar se izkaže sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil obdolženec spoznan za odgovornega, kot pravilna in zakonita.

14. Pritožba v graji argumentacije odločbe o kazenskih sankcijah ostaja vsebinsko prazna, zato je pritožbeno sodišče odločbo o sankcijah preizkusilo v skladu z določilom 165. člena ZP-1. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo predpisano tako glavno sankcijo, kot tudi stransko sankcijo in da je pri tem upoštevalo vse v poštev prihajajoče okoliščine, ki vplivajo na to ali naj bo sankcija strožja ali milejša. Izkaže se tako, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita tudi glede izrečene kazenske sankcije, zaradi česar je bilo treba pritožbo v celoti zavrniti kot neutemeljeno in ob ugotovitvi, da sodba tudi ni obremenjena s kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrditi. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 163. člena ZP-1.

15. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tarifne številke 8132 Zakona o sodnih taksah odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, torej sodno takso v znesku 255,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 15-ih dne po vročitvi te sodbe, k plačilu pa bo ga pozvalo sodišče prve stopnje.