Appeal dismissed; court upheld first instance finding that assault did not cause humiliation or distress.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Iz povzete izpovedi ne izhaja nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da bi se lahko pri priči Škulj zaradi potiska ob točilni pult, pojavil občutek ponižanja in prizadetosti. Glede na izpovedbo oškodovanca, iz katere izhaja, da je vedel, da storilec ne želi vrniti kavnega mlinčka, da je po kavni mlinček prišel skupaj s kolegom in da je po lastni volj odšel v storilčev lokal, nato pa po samem očitanem izvršitvenem ravnanju kavni mlinček še odnesel, medtem ko je kolega D.D. storilca držal, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno raziskalo vsa dejstva, ki storilca obremenjujejo in je zato očitek kršitve načela materialne resnice neutemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo (ZSV) in plačilni nalog (PN) prekrškovnega organa št. 0000123571413 z dne 1. 9. 2021 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo (I. točka izreka) ter odločilo, da stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi in temu ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

3. V odgovoru na pritožbo zagovornik storilca nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je prekrškovni organ z navedenim PN storilcu spoznal za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1,

ker je bil nasilen do A. A., ki ga je s silo telesa potisnil ob točilni pult lokala, da bi mu tako preprečil iznos kavnega mlinčka, last podjetja B. d.o.o., pri tem pa se je A. A. udaril ob pult in je s tem dejanjem pri A. A. povzročil občutek ponižanja in prizadetosti.

6. Prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 stori kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu.

Navedeni prekršek je storjen, če je podana katerakoli od izvršitvenih oblik (zadošča že, da kdo koga izziva), vendar z dodatnim pogojem, da je s takšnim vedenjem pri njem (ne pri drugi osebi) povzročil občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu.

7. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko se je storilec branil s trditvami, da je A. A. vstopil v zasebni prostor brez dovoljenja lastnika ter da je bila s strani g. C. C. sila uporabljena zoper storilca, dopolnilo dokazni postopek ter zaključilo, da storilcu obravnavani prekršek ni dokazan. Pri tem je sicer ugotovilo obstoj objektivnih elementov prekrška (zatrjevano drzno in žaljivo vedenje storilca), vendar je nadalje zaključilo, da ni dokazano, da bi tako vedenje pri A. A. povzročilo občutek ponižanja in prizadetosti, saj slednji o tem ni izpovedoval.

8. Pritožnik sodišču očita kršitev načela materialne resnice iz 68. člena ZP-1, ker oškodovanca A. A. ni izrecno vprašalo, ali se je zaradi ravnanja storilca počutil ponižanega in prizadetega. Sicer se je strinjati s pritožbenimi trditvami, da mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja ter da mora enako skrbno preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Vendar pa ob nadalje izpostavljenih okoliščinah predmetne zadeve pritožbeno sodišče zaključuje, da prvemu sodišču ni mogoče očitati, da ni raziskalo okoliščin, ki obdolženca obremenjujejo.

Po vpogledu v zapisnik naroka z dne 17. 11. 2022 (l. št. 17 spisa) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pred zaslišanjem priče A. A., od le te zahtevalo, naj pove vse, kar ji je o zadevi znanega. Priča A. A. je glede na obrazložitev izpodbijane sodbe izpovedala, da so z obdolženim poslovno sodelovali, da se le ta ni držal pogodbenih določil ter zato ni bil upravičen do osnovnih sredstev podjetja, zaradi česar sta se s kolegom napotila v njegov lokal, saj so ga pred tem neuspešno opozarjali na vračilo sredstev, da je vstopil v storilčev lokal in nameraval za točilni pult, nato pa ga je storilec nekako sunil od zadaj, zaradi česar se je naslonil na rob šanka, nato pa se je odrinil nazaj in ga vprašal kaj se gre, takrat je vstopil sodelavec C. C., ki je storilca zadaj objel, on pa je izštekal mlinček in odšel iz lokala. Iz povzete izpovedi tako ne izhaja nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da bi se lahko pri priči A. A. zaradi potiska ob točilni pult, pojavil občutek ponižanja in prizadetosti. Glede na izpovedbo oškodovanca, iz katere izhaja, da je vedel, da storilec ne želi vrniti kavnega mlinčka, da je po kavni mlinček prišel skupaj s kolegom in da je po lastni volj odšel v storilčev lokal, nato pa po samem očitanem izvršitvenem ravnanju kavni mlinček še odnesel, medtem ko je kolega C. C. storilca držal, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno raziskalo vsa dejstva, ki storilca obremenjujejo in je zato očitek kršitve načela materialne resnice neutemeljen.

9. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, prekrškovni organ izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da navedeni prekršek ni dokazan ter v zvezi s tem izpostavlja izjavo oškodovanca, dano pred prekrškovnim organom. S takimi navedbami prekrškovni organ napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato take pritožbene navedbe ne sme vsebinsko presojati. Zgolj v pojasnilo pa pritožbeno sodišče dodaja, da tudi iz izjave oškodovanca z dne 1. 9. 2021 (zapisnik o izjavi priče A. A.) ne izhaja, da bi oškodovanec izjavil, da se je počutil prizadetega in ponižanega, saj je prvi del izjave napisan v prvi osebi, drugi del (občutek ponižanja in prizadetosti) pa v tretji osebi, torej bolj kot ugotovitev spodaj podpisane pooblaščene uradne osebe in ne kot povzetek izjave oškodovanca.

10. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11. O stroških zagovornika storilca, priglašenih v odgovoru na pritožbo, bo določalo sodišče prve stopnje.