Appeal dismissed; co-plaintiffs lack standing to challenge court fee assessment directed solely at primary plaintiff.

I. Pritožba prvo tožeče stranke se zavrne, pritožbi drugo in tretje tožeče stranke se zavržeta.

II. Prva, drugo in tretje tožeča stranka nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka same.

[JEDRO]

Drugo in tretje tožnica nimata pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, da je prva tožnica dolžna plačati sporno sodno takso. Plačilni nalog za plačilo te takse je bil namreč izdan izključno prvi tožnici.

[OBRAZLOŽITEV]

1. V izpodbijanem sklepu Okrožnega sodišča v Kranju pod opr. št. I P 99/2022 z dne 9. 2. 2023 je sodišče zavrnilo ugovor tožečih strank zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kranju pod opr. št. I P 99/2022 z dne 27. 12. 2022.

2. Odločitev sodišča v sklepu z dne 9. 2. 2023 izpodbijajo vse tri tožeče stranke vsaka s svojo pritožbo. Pritožba A. A. je na sodišče prispela 7. 3. 2023, pritožba B. B. 4. 4. 2023, pritožba C. C. prav tako 4. 4. 2023. Vse tri pritožbe so bile vložene po isti odvetniški družbi in s podobno vsebino. Iz obrazložitve pritožb sledi, da je sodišče napačno ugotovilo vrednost spornega predmeta v plačilnem nalogu, poleg tega je bil izdan samo prvo tožeči stranki A. A. Ni mogoče razbrati, kako je sodišče odmerilo sodno takso, niti ali mora znesek v nalogu poravnati sama ali ga morajo poravnati vse tri tožeče stranke skupaj. Šele dva meseca kasneje je sodišče izdalo plačilni nalog drugi in tretji tožnici. Za izdajo plačilnega naloga bi moral obstajati prekluzivni rok, saj je to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Ker ni mogoče preveriti, na kakšen način je sodišče izračunalo višino sodne takse in kako naj bo plačana, pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani plačilni nalog z dne 27. 12. 2022, ki se glasi na A. A., razveljavi in izda nov plačilni nalog, na katerem naj sodno takso odmeri tako, da bo mogoče ugotoviti, za katero vlogo se taksa odmerja in tudi pravilnost njene odmere. Vse s stroškovno posledico.

3. Pritožba A. A., ki jo je sodišče prejelo 7. 3.2023, ni utemeljena. Pritožbi B. B. in C. C., ki ju je sodišče prejelo 4. 4. 2023, nista dovoljeni.

4. Tožeče stranke so proti toženi stranki vložile tožbo zaradi plačila uporabnine in na prvi strani označile vrednost spornega predmeta 87.777,20 EUR s pripadki. Iz vsebine tožbe sledi, da prva tožnica A. A. od tožene stranke zahteva plačilo 29.259,07 EUR, (A) enak znesek zahtevata tudi B. B. (B) in pod točko (C) C. C.

O vrednosti spora

5. Kot sledi iz 19. člena ZST-1 se sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti določene po tem zakonu. Iz naslednjega določila (20. člen) sledi, da se v istem postopku, na isti stopnji, vrednosti več spornih predmetov seštejejo. Zato ni jasno, zakaj pritožba namiguje, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določiti pravo vrednost. Vsota treh tožbenih zahtevkov znaša 3 x 29.259,07 EUR, kar znaša natančno toliko, kot je tožeča stranka označila vrednost spora: 87.777,20 EUR.

O plačilu sodne takse

6. Sodišče je prvi tožnici A. A. v plačilnem nalogu z dne 25. 7. 2022 odmerilo sodno takso za tožbo po tar. št. 1111 ZST-1 v znesku 741,00 EUR. Istega dne je za enak znesek poslalo plačilni nalog tudi B. B. in C. C. Vsaki od tožnic je bilo tako znano, da je vsaka od njih za tožbo dolžna plačati sodno takso po tar. št. 1111 ZST-1 v znesku 741,00 EUR. Ker je vse tri tožeče stranke zastopala ista odvetniška družba, je sodnica poleg treh plačilnih nalogov odvetniški družbi poslala tudi pojasnilo, da je vsaka od tožnic dolžna plačati sodno takso samostojno in torej vsaka v znesku 741,00 EUR. Ker sodna taksa v roku ni bila plačana, je sodišče tožbo štelo za umaknjeno. Odločitev je postala pravnomočna 27. 10. 2022.

7. Sodišče je prvi tožnici A. A. poslalo nov plačilni nalog z dne 27. 12. 2022 za plačilo sodne takse za ustavitev postopka po tar. št. 1112 ZST-1 v znesku 247,00 EUR. Iz vsebine tožbe jasno sledi, da znaša vrednost tožbenega zahtevka, ki se nanaša na prvo tožnico, 29.259,07 EUR. Iz spornega plačilnega naloga sledi, da je bil izdan na podlagi določila četrtega odstavka 34. člena ZST-1. Ta določa, da v primerih, ko se vloga šteje za umaknjeno, ali pa je zavržena, ker taksa za postopek o vlogi ni bila plačana, mora stranka plačati takso, ki je v tarifnem delu tega zakona določena za umik vloge. Kadar pa taksa v tarifnem delu zakona ni določena, se plača tretjina takse za postopek o vlogi. Zaradi plačila te takse izda sodišče taksnemu zavezancu nov plačilni nalog. Plačilni nalog za znesek 247,00 EUR, ki ga je sodišče izdalo A. A. (prvi tožnici) 27. 12. 2022, je skladen z določilom četrtega odstavka 34. člena ZST-1, na podlagi katerega je sodišče izdalo plačilni nalog z znižano sodno takso na količnik 1. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je prva tožnica dolžna plačati le 1/3 sodne takse za tožbo, kjer se uporablja količnik 3,0 za odmero takse (16. členu ZST-1).

8. Pritožbeno sodišče nima nikakršnega pomisleka, da je sodna taksa za prvo tožnico v postopku odmerjena pravilno glede na vrednost spornega predmeta in je skladna z določbami ZST-1. Sodišče je pravilno znižalo količnik na 1,0. Ugovor prve tožnice pa pravilno zavrnilo, saj ni bil utemeljen.

9. Kot je že bilo navedeno, je bil plačilni nalog z dne 27. 12. 2022 izdan izključno prvi tožnici. Zato drugo in tretje tožeča stranka nimata pravnega interesa, da izpodbijata odločitev sodišča, da je prvo tožeča stranka dolžna plačati sodno takso v znesku 247,00 EUR.

10. Ker pritožba prvo tožeče stranke ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi določila 2. točke 265. člena ZPP zavrnilo. Pritožbi drugo in tretje tožeče stranke pa kot nedovoljeni na podlagi določila 1. točke 365. člena ZPP zavrglo.

11. Ker pritožnice v pritožbenem postopku niso uspele, so dolžne nositi svoje stroške pritožbenega postopka same.