Appeal dismissed because applicant voluntarily left asylum center, losing legal interest to continue asylum proceedings.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

V obravnavani zadevi je nesporno, da je tožnik po izdaji izpodbijane odločbe samovoljno zapustil Azilni dom Ljubljana in se vanj ni vrnil v treh dneh. Navedeno pomeni, da tožnik očitno nima več namena uveljavljati pravice mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Upravno sodišče zato ugotavlja, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s to tožbo in je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano odločbo tožnik vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče v dokaznem postopku vpogleda listine upravnega spisa in ustno zasliši tožnika ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, podrejeno pa naj izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna status mednarodne zaščite.

3. Pooblaščenka tožnika je na naroku za glavno obravnavo skupaj s substitucijskim pooblastilom (priloga A 4) vložila pripravljalno vlogo in sodišče seznanila, da je bila obveščena, da je 4. 3. 2023 tožnik samovoljno zapustil Azilni dom Ljubljana in se tja odtlej ni več vrnil, vendar je na poziv sodišča izjavila, da ne umika dokaznega predloga po ustnem zaslišanju tožnika in vztraja pri navedbah in predlogih v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 10. 3. 2023.

4. Toženka, ki tožbi nasprotuje, je v postopku med drugim navedla, da vztraja pri izpodbijani odločbi in odgovoru na tožbo.

5. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine sodnega spisa, označene kot priloga od A1 do A4, B1 do B2, ter listine upravnega spisa toženke 2142-547/2023. Tožnika ni zaslišalo, saj se vabilu na zaslišanje ni odzval in svoje odsotnosti na naroku ni kakorkoli opravičil.

Tožba ni dovoljena.

6. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da samovoljna zapustitev Azilnega domav času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče napodlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanjeprosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev,ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi(ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo jeuveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. 1

8. V obravnavani zadevi je nesporno, da je tožnik po izdaji izpodbijane odločbesamovoljno zapustil Azilni dom Ljubljana in se vanj ni vrnil v treh dneh. Navedeno pomeni, da tožnik očitno nima več namena uveljavljati pravice mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

9. Upravno sodišče zato ugotavlja, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s to tožbo 2 in je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

1 Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 161/2022 z dne 22. 8. 2022, I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.

2 S tem v zvezi glej tudi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 (7. točka obrazložitve), št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ter Vrhovnega sodišča I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.