Administrative court dismisses state organ's lawsuit against Equality Ombudsman for lack of specific legal protection in ZVarD.

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

ZVarD za ugotovitveno odločbo o obstoju diskriminacije iz 37. člena ZVarD posebej ne predvideva sodnega varstva za državni organ.

Posebna določba, ki dopušča tožbo državnega organa zoper akt Zagovornika enakih možnosti, je peti odstavek 42. člena ZVarD. Po tem določilu je zoper odločitev zagovornika dovoljen upravni spor, vendar zgolj proti odločitvi iz tretjega odstavka istega člena, to pa je odločitev inšpekcijskega nadzora, da je bila kršena prepoved diskriminacije iz 45. člena ZVarD; v predmetni zadevi pa ne gre za odločitev o globi iz petega ali šestega odstavka 45. člena ZVarD, ker tudi ni šlo za postopke ugotavljanja diskriminacije na področjih iz 2. člena ZvarD in za dejanja iz štirih alinej prvega odstavka 45. člena ZVarD.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 21. člena v povezavi s 37. členom Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD) v postopku začetem po uradni dolžnosti v zadevi ugotovitve obstoja diskriminacije zoper domnevnega kršitelja Republiko Slovenijo, Ministrstvo za pravosodje, Upravo za izvrševanje kazenskih sankcij izdalo odločbo, ki v izreku med drugim določa:

1. Ugotovi se, da Republika Slovenija, Ministrstvo za pravosodje, Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij:

I. obsojenkam, ki zaporno kazen prestajajo v ZPKZ Ig, v zvezi s pravico do prebivanja na prostem ne krši prepovedi diskriminacije po ZVarD,

II. obsojenkam, ki zaporno kazen prestajajo v ZPKZ Ig, v zvezi z pravico do obiskov v zakonskem minimumu (najmanj dvakrat tedensko, minimalno eno uro) s tem, ko obiske omejuje ali ovira z vnaprejšnjim usklajevanjem terminov za koriščenje sobe za obiske za obsojenke matere, ki pričakujejo obisk otrok ter obiskovalce, ki so v času obiskov prišli na obisk, usmeri, da počakajo na prostorske možnosti oz. jih usmeri, da pridejo kasneje na obisk, v kolikor obsojenka še nima obiskovalcev, krši prepoved neposredne diskriminacije po prvem odstavku 6. člena ZVarD,

III. obsojenkam, ki zaporno kazen prestajajo v ZPKZ Ig, v zvezi z ugodnostjo zasebnih obiskov („conjugal visit“) s tem, ko te le-teh zaradi prostorskih (ne)zmožnosti sploh ne omogoča, krši prepoved neposredne diskriminacije po prvem odstavku 6. člena ZVarD,

IV. obsojenkam, ki zaporno kazen prestajajo v ZPKZ Ig (obsojenkam polodprtega režima), v zvezi z ugodnostjo uporabe mobilnih telefonov in interneta s tem, ko te le-te zaradi prostorskih razmer znotraj zavoda sploh ne omogoča, krši prepoved neposredne diskriminacije po prvem odstavku 6. člena ZVarD.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je med drugim navedeno, da je Zagovornik načela enakosti dne 30. 10. 2019 s strani obsojenk, ki prestajajo zaporno kazen v ZPKZ Ig, prejel informacijo o domnevno slabši obravnavi, ki naj bi ji bile izpostavljene ženske zapornice, ki prestajajo zaporno kazen v ZPKZ Ig, v primerjavi z moškimi zaporniki, ki kazen zapora prestajajo v ZPKZ Dob. Sklicuje se na 34. člen ZVarD. Zagovornik je ocenil, da so domnevno diskriminirane osebe izpolnile trditveno breme, saj so obširno opisale razlike med pogoji prestajanja kazni zapora, ki so jih deležne same, v primerjavi s pogoji, ki so jih deležni moški obsojenci v drugem zaporu. Obsojenke zatrjujejo dejansko in pravno neenako obravnavo glede na spol. Primerjajo se z obsojenci, ki kazen zapora prestajajo v ZPKZ Dob. V ugotovitvenem postopku je tožena stranka pridobila pojasnila in dokumentacijo od zaprošenih subjektov. Zagovornik v skladu s 34. členom ZVarD ni pridobil soglasja diskriminiranih oseb, saj gre za večjo skupino oseb in se obravnava ne nanaša zgolj na točno določenega posameznika oziroma posameznico. Zagovornik ni pritegnil nobene od potencialno diskriminiranih oseb kot stranko v postopek. Končni akt je ugotovitveni in ni izvršljiv. Je pa ugotovitev organa obvezna in tako pomembna za nadaljnja ravnanja, ki so vedno usmerjena v odpravo učinkov diskriminacije in njeno nadaljnje preprečevanje.

3. Tožnik v tožbi zoper odločbo Zagovornika načela enakosti pravi, da jo vlaga po zakonitem zastopniku (12. člen Zakona o državnem odvetništvu, ZDOdv) in sicer jo vlaga po 1. in 2. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi oziroma podrejeno, da se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, ob tem pa poda mnenje glede uporabe materialnega prava in stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

4. V predmetni zadevi tožeča stranka meni, da je potrebna izvedba glavne obravnave, zato predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo, saj je slednje potrebno zaradi zagotavljanja neposrednega ustnega obravnavanja in ugotavljanja spornega dejanskega stanja, razprave o dejanskih in pravnih navedbah strank ter izvedbe dokazov, ki jih tožena stranka ni izvedela v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, kot tudi dokazovanja dejstev, ki kažejo na to, da bi jih bilo potrebno presoditi drugače. Konkretno predlaga, katere dokaze je potrebno izvesti. Predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov na podlagi prvega in tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodi, odločbo tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, ob tem pa poda mnenje glede uporabe materialnega prava in stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ter odloči o stroških v skladu z zakonom oziroma Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

5. Tožba tožeče stranke ni dopustna.

6. Po Ustavi RS in temeljnih določbah Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je upravni spor namenjen sodnemu varstvu pravic, obveznosti ali pravnih koristi posameznikov, organizacij, zasebnih pravnih oseb v zvezi z dokončnimi posamičnimi akti državnih organov, lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil. 1 V konkretnem primeru pa je upravni spor sprožil državni organ in sicer Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij Republike Slovenije po višji državni odvetnici. Tožba je vložena zoper drug državni organ, to je Zagovornik načela enakosti. Upravni spor med dvema državnima organoma sicer z določbama 157. člena Ustave in 1. členom ZUS-1 na področju varstva pred diskriminacijo ni izključen, kajti pristojnost za presojo zakonitosti drugih aktov, ki niso dokončni upravni akti v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, bi lahko določal ZUS-1 ali drug specialen zakon. 2 ZVarD za ugotovitveno odločbo o obstoju diskriminacije iz 37. člena ZVarD posebej ne predvideva sodnega varstva za državni organ. Posebna določba, ki dopušča tožbo državnega organa zoper akt Zagovornika enakih možnosti, je peti odstavek 42. člena ZVarD. Po tem določilu je zoper odločitev zagovornika dovoljen upravni spor, vendar zgolj proti odločitvi iz tretjega odstavka istega člena, to pa je odločitev inšpekcijskega nadzora, da je bila kršena prepoved diskriminacije iz 45. člena ZVarD; v predmetni zadevi pa ne gre za odločitev o globi iz petega ali šestega odstavka 45. člena ZVarD, ker tudi ni šlo za postopke ugotavljanja diskriminacije na področjih iz 2. člena ZvarD in za dejanja iz štirih alinej prvega odstavka 45. člena ZVarD. ZVarD upravnega spora zoper odločbo, ki jo v konkretnem primeru izpodbija tožeča stranka, torej ni predvidel. V tem pravnem okviru tožba ni dopustna.

7. Spor med določenimi javno-pravnimi subjekti je sicer možen po tretjem odstavku 7. člena ZUS-1, 3 vendar pogoj iz prvega dela tega določila v konkretnem primeru ni izpolnjen, saj gre za spor med dvema državnim organoma; glede pogoja - „ če ni z ustavo ali zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo “ pa sodišče ugotavlja, da tudi ni izpolnjen iz razloga, ker je v konkretnem primeru zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer bi tožbo zoper odločbo Zagovornika načela enakosti lahko vložil zastopnik javnega interesa. Po tretjem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik lahko tudi zastopnik javnega interesa v primerih, ki jih določa ta zakon. Po prvem odstavku 18. člena je zastopnik javnega interesa v upravnem sporu državno pravobranilstvo oziroma državno odvetništvo. Po določbi drugega odstavka 18. člena ZUS-1 na zahtevo vlade v posamezni zadevi mora državno odvetništvo vložiti tožbo zaradi kršitve zakona v škodo javnega interesa. V predmetni zadevi pa tožba ni bila vložena na podlagi tretjega odstavka 17. člena in 18. člena ZUS-1 iz razloga, ker naj bi bil zakon kršen v škodo javnega interesa.

8. Sodišče je zato upoštevajoč 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo kot nedopustno. Po tej določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

1 Prvi in drugi odstavek 157. člena Ustave; 1. člen ZUS-1.

2 To možnost ureja drugi stavek prvega odstavka 2. člena ZUS-1.

3 Po tej določbi v upravnem sporu lahko odloča sodišče tudi o javnopravnih sporih med državo in lokalnimi skupnostmi, med lokalnimi skupnostmi ter o sporih med njimi in nosilci javnih pooblastil, če zakon tako določa ali če ni z ustavo ali zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo.