Appeal dismissed; EU succession regulation requires explicit enforcement declaration for cross-border title registration.

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V skladu z določbo 43. člena Uredbe (EU) št. 650/2012 je odločba, izdana v državi članici in izvršljiva v tej državi, izvršljiva tudi v drugi državi članici, če so bile na zahtevo zainteresirane stranke tam razglašene za izvršljive po postopku iz členov 45 do 58.

Postopek razglasitve izvršljivosti (eksekvature) odločbe ureja pravo države članice izvršitve (1. točka 46. člena Uredbe), pri čemer je treba k predlogu poleg izvoda odločbe predložiti tudi dokazilo o odločbi, izdano na posebnem obrazcu, ki ga določa Izvedbena uredba komisije (EU) št. 1329/2014 z dne 9.12.2014 (priloga 1, obrazec I – dokazilo o odločbi v dedni zadevi), ki med drugim vsebuje posebno rubriko glede izvršljivosti odločbe

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor predlagateljic zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za vpis lastninske pravice v korist predlagateljic na podlagi skupnega sklepa o dedovanju nemškega sodišča.

2. Zoper sklep so se pritožile predlagateljice po notarki. Uvodoma povzemajo dosedanji tek postopka in razloge sodišča v izpodbijanem sklepu. Navajajo, da so pri nemškem sodišču želele pridobiti EU potrdilo o dedovanju, pa jim ga sodnica ni hotela izdati. Sodišče je spregledalo, da listina, ki je podlaga za vpis nima značaja sodne odločbe, kot jo poznamo v zapuščinskih postopkih v Sloveniji, saj ne vsebuje ne izreka ne obrazložitve ne pravnega pouka in ne izkazuje ne pravnomočnosti ne izvršljivosti. Gre za listino, izdano v skladu z nemškim nacionalnim pravom in ki jo je v skladu s točko g) 3.

člena EU uredbe o dedovanju šteti kot odločbo sodišča države članice, ki se jo izdaja v dednih zadevah. V dobesednem prevodu pomeni „skupno/skupnostno potrdilo o dedovanju“. Pooblaščenka predlagateljic je kot notarka in sodna tolmačka za nemški jezik pri prevodu izbrala slovenskemu pravu terminološko bližji pojem „skupni sklep o dedovanju“ izključno zato, da bi olajšala razumevanje pravnega pomena predmetne listine. Za potrdilo o dedovanju nemško pravo ne pozna pravnomočnosti ali celo izvršljivosti. Če odločba v izvorni državi ni izvršljiva, tudi v drugi državi članici ne more biti izvršljiva.

Sodišče bi zato moralo najprej preveriti, ali je navedena listina, ki so jo predlagateljice predložile kot podlago za vpis lastninske pravice, lahko po pravu države, ki je listino izdala, sploh izvršljiva. V nadaljevanju pritožba povzema ureditev nemškega dednega prava (5. knjiga BGB). Praviloma nemška sodišča ne izdajajo sklepov o dedovanju. 2353. paragraf BGB določa pristojnost zapuščinskega sodišča glede izdaje potrdila o dedovanju. Potrdilo se izda na zahtevo/predlog dediča. Gre za javno sodno listino, ki jo je šteti kot sodno odločbo v dednih zadevah in legitimacijsko listino, ki nima značaja res iudicata.

Postopek v v zvezi z izdajo teh listin je v Nemčiji urejen v Zakonu o družinskih in nepravdnih zadevah, konkretno za potrdilo o dedovanju in za izdajo skupnega/skupnostnega potrdila o dedovanju v paragrrafih 352. in 352.a. Obstaja pa poseben postopek za razveljavitev te listine, o čemer sodišče izda poseben sklep, zoper katerega so dovoljena pravna sredstva in s tem v zvezi pridobitev potrdil v zvezi s pravnomočnostjo/izvršljivostjo. Slovensko sodišče ne sme zahtevati nekaj, kar nemško materialno in postopkov pravo ne pozna. Tudi obrazec iz EU Uredbe o dedovanju nima posebnega potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, ampak zadostuje potrjen obrazec, ki ga pristojni organ izda na zahtevo dediča.

Pritožnice še pripominjajo, da ima nemška verzija obrazca EU potrdila o dedovanju naslov, ki v dobesednem prevodu pomeni EU spričevalo o dedovanju. Glede (ne)potrebnosti Apostille po Haški konvenciji pritožnice navajajo, da so tako listino prejele od nemškega sodišča. S potrdilom o bivališču A. A. so predlagateljice želele dokazati le spremembo bivališča dedinje glede na potrdilo. Nazadnje predlagateljice opozarjajo, da tudi v primerih, ko slovenska sodišča vpisujejo stvarne pravice na podlagi sklenjenih sodnih poravnav, le te niso opremljene s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti in vztrajajo pri ugovornih navedbah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnice so v predmetni zadevi predlagale vpis lastninske pravice nanje na podlagi skupnega sklepa o dedovanju, ki ga je izdalo nemško sodišče. Iz njegove vsebine izhaja, da so dedinje po pokojnem B. B., vsaka z dednim deležem 1/4. Zemljiškoknjižno sodišče vpisa ni dovolilo, ker sklep ni opremljen s potrdilom o izvršljivosti, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za vpis iz 2. točke prvega odstavka 148. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1)

5. Odločitev je pravilna in zakonita. V tej zadevi ni sporno, da je listina, ki je podlaga vpisu, odločba v smislu točke 1.(g) 3. člena Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 4.7.2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listih v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju Uredba) 1 . V skladu z določbo 43. člena Uredbe je odločba, izdana v državi članici in izvršljiva v tej državi, izvršljiva tudi v drugi državi članici, če so bile na zahtevo zainteresirane stranke tam razglašene za izvršljive po postopku iz členov 45 do 58.

6. Pritožba se sklicuje na ureditev dedovanja po nemškem pravu in dejstvo, da ima skupni sklep o dedovanju značaj potrdila o dedovanju, za katerega nemško pravo ne predpisuje ne potrditve pravnomočnosti ne potrditve izvršljivosti, kar pa za predmetno odločitev ni relevantno. V skladu z uredbo je pravno relevantna le izvršljivost odločbe, pri čemer se izvršljivost nanaša na to, ali gre za odločbo, ki po nemškem pravu omogoča vpis v javne registre. Če to omogoča, je izvršljiva in je izvršljiva tudi v drugi državi članici, če je na zahtevo ene od zainteresiranih strank v drugi državi članici razglašena za izvršljivo. Postopek razglasitve izvršljivosti (eksekvature) odločbe ureja pravo države članice izvršitve (1. točka 46. člena Uredbe), pri čemer je treba k predlogu poleg izvoda odločbe predložiti tudi dokazilo o odločbi, izdano na posebnem obrazcu, ki ga določa Izvedbena uredba komisije (EU) št. 1329/2014 z dne 9.12.2014 (priloga 1, obrazec I – dokazilo o odločbi v dedni zadevi), ki med drugim vsebuje posebno rubriko glede izvršljivosti odločbe 2 . Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v 227.h členu določa, da je za razglasitev izvršljivosti pristojno okrožno sodišče, ki je krajevno pristojno po 45. členu Uredbe. V konkretnem primeru, ko odločba ni opremljena s potrdilom izvršljivosti slovenskega sodišča, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno štelo, da predložena odločba ni listina, primerna za vpis in je bil predlog pravilno zavrnjen.

7. Vse druge pritožbene navedbe so nerelevantne za predmetno odločitev.

8. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

1 Ta določa, da „odločbo“ po uredbi pomeni vsako odločbo v dednih zadevah, ki jo izda država članice, ne glede kako je poimenovana, vključno s sklepom sodnega uradnika o odmeri stroškov sodnega postopka.

2 Glej rubriko 5 obrazca.