Appeal dismissed; execution proceeding on notary deed treated as incomplete claim requiring full trial.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine se po razveljavitivi sklepa o izvršbi obravnava kot tožba, ki je neizogibno nepopolna zaradi zakonske ureditve prehoda iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine v pravdni postopek.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožeči stranki v 15 dneh 67.868,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2022 dalje do plačila. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da sta toženca dolžna nerazdelno povrniti tožniku pravdne stroške postopka v celoti.

2. Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne, podrejeno pa, da razveljavi zadevo in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi opozarja na kršitve določb 212., 214. in 215. člena Zakona o pravdnem postopku, prav tako pa tudi na kršitve 5., 7., 285., 268., 287. člena ZPP v zvezi z 22., 23. in 25. členom Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje ni izvedbo dokaza z zaslišanjem drugega toženca. V tej zvezi pritožba opozarja, da sta toženca podala konkretne trditve o tem, da terjatev v takšni višini ne obstoji, zlasti v zvezi z okoliščino, da terjatev ni zapadla skladno s pravili določenimi v kreditni pogodbi. Dokazni predlog za zaslišanje drugega toženca je bil usmerjen izključno v dokazovanje bistvenih ugovornih trditev tožene stranke, ki se nanašajo na zapadlost oziroma dejansko nevročitev pisanj, pa tudi glede same višine terjatve. S tem ko sodišče prve stopnje ni izvedlo tega dokaza, je kršilo tudi strankino pravico do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Prav tako opozarja na kršitev materialnega prava, saj bi moralo sodišče upoštevaje določbo 1021. člena Obligacijskega zakonika upoštevati, da so nezapadli obroki lahko kvečjemu zapadli za glavnega dolžnika, ne pa tudi za poroka. Slednji bi lahko za dolg odgovarjal izključno skladno s prevzetimi obveznostmi po kreditni pogodbi. Upoštevati je treba tudi določbo 1019. člena OZ. Porokova obveznost ostane nespremenjena, četudi bi imel upnik pravico zahtevati izpolnitev od glavnega dolžnika pred rokom.

3. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. V predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine upniku ni potrebno navajati nobenih pravno pomembnih dejstev, niti mu ni potrebno predlagati nobenih dokazov, ampak le navaja verodostojno listino (v konkretnem primeru se je upnik skliceval na izpis iz kredita), ki predstavlja podlago njegovemu zahtevku (41. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Dolžnik mora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vložiti zgolj obrazložen ugovor (drugi odstavek 53. člena ZIZ in drugi odstavek 61. člena ZIZ), nakar izvršilno sodišče sklep o izvršbi razveljavi, postopek pa se nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine se po razveljavitvi sklepa o izvršbi obravnava kot tožba, ki je neizogibno nepopolna zaradi zakonske ureditve prehoda iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine v pravdni postopek 1 . Iz tega razloga mora tožeča stranka v pravdnem postopku dopolniti tožbo, saj v tej vlogi šele prvič navede pravno pomembna dejstva in predlaga konkretne dokaze za potrditev teh dejstev.

6. Tudi v obravnavani zadevi je tožnik lahko prvič šele v dopolnitvi tožbe podal pravno pomembna dejstva in predlagal konkretna dokazila, zato bi moral toženec v odgovoru na dopolnitev tožbe procesno gradivo tožnika iz dopolnitve tožbe konkretno prerekati, sicer se šteje, da so dejstva iz dopolnitve tožbe priznana dejstva (drugi odstavek 214. člena ZPP). To pa v konkretnem primeru še toliko bolj velja, ker je toženec (tedaj dolžnik) v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zgolj navedel, da se do zahtevka ne more sploh opredeliti, ker tožnik (tedaj upnik v postopku) ni predložil nobenega dokaza (tudi opomina, da dolg res obstaja), oziroma ni ustrezno specificiral svojega zahtevka. Zgolj in samo v tej zvezi je toženec (tedaj dolžnik) v ugovoru predlagal zaslišanje drugega toženca A. A. Glede na izostalo procesno gradivo v okviru vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, se je toženec v ugovoru skliceval zgolj na svojo nevednost glede zahtevka, kar pa je seveda zadoščalo za obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Iz tega razloga se toženec, ki je bil v pravdnem postopku povsem pasiven (ni odgovoril na dopolnitev tožbe, niti se ni udeležil naroka za glavno obravnavo, čeprav je bil nanj pravilno vabljen) ne more sklicevati na okoliščino, da ga je sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe tega dokaza prikrajšalo do pravice do izjave v sodnem postopku.

7. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da med strankama dejansko stanje sploh ni bilo sporno (toženec sploh ni prerekal pravno pomembnih navedb iz dopolnitve tožbe) in da zato ni nobene potrebe po zaslišanju strank oziroma s strani tožeče stranke predlagane priče, upoštevaje ob tem, da je bila tožba sklepčna in da so bile tožbene navedbe celovito in ustrezno podkrepljene z lastninskim dokaznim gradivom.

8. Če se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 119. člena OZ). Upoštevaje ta določila in določila sklenjene kreditne pogodbe, zlasti pa okoliščino, da je zaradi odpoklica kredita prišlo do predčasnega prenehanja kreditnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da odgovarja poleg prvega toženca za iztoževano obveznosti iz naslova sklenjene kreditne pogodbe kot solidarni porok nerazdelno tudi drugi toženec. V tej zvezi nikakor ne pride v poštev uporaba določba 1021. člena OZ, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka.

9. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 VS RS sklep III Ips 158/2009.