Court partially allows appeal on debt offset order, dismissing procedural claims regarding notice periods and evidence. The court ruled that when debts mature on the same day, the creditor must offset based on the date of obligation creation, not payment amounts. Procedural violations were found insufficient to overturn the first-instance judgment. The court established that in small value disputes, strict procedural rules limit new evidence unless specific conditions are met. The decision clarifies the application of Article 287 of the Obligations Act regarding debt offsetting. Keywords: debt offset; small value dispute; procedural violation; notice period; evidence admissibility; obligation creation date; partial appeal success. Situation_en: My client is a business partner who received a court judgment ordering them to pay a specific amount based on a debt offset calculation. The opposing party claims the lower court violated procedural rules by not giving 30 days' notice for the hearing and by refusing to hear testimony from their legal representative. They argue the court failed to properly manage the evidence phase and ignored a verbal agreement about payment terms. However, the appellate court found these procedural errors did not justify overturning the decision. Instead, the court focused on the substantive issue of how debts should be offset when multiple invoices are due on the same day. The court determined that the correct method is to prioritize the obligation with the earliest creation date, regardless of the payment amounts already made. This ruling clarifies the application of the relevant civil code provisions regarding debt satisfaction. What can I do? Is this possible?

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni,

- v točki I tako da je tožena stranka dolžna tožeči plačati glavnico v znesku 1.781,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 451,40 EUR od 16.1.2022 dalje do plačila, od zneska 976,00 EUR od 21.11.2021 dalje do plačila in od zneska 353,80 EUR od 8.11.2021 dalje do plačila. Zahtevek na plačilo 354,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2021 do plačila pa se zavrne;

- v točki II pa tako, da tožena stranka nosi pet šestin stroškov tožeče stranke, tožeča stranka pa eno šestino stroškov tožene stranke.

II. Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 76,67 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

[JEDRO]

Po določbi tretjega odstavka 287. člena OZ se v takem primeru najprej poravnavajo tiste obveznosti, ki so manj zavarovane (v predmetni zadevi ni bila nobena), oziroma tiste, ki predstavljajo večje breme za dolžnika. Višina obveznosti pri tem ni kriterij, saj je znesek, ki dolžniku ostane za plačilo enak in ni pomembno, ali po enem ali drugem od na isti dan zapadlih računov. Pri obeh računih je tožena stranka dolgovala tudi zakonite zamudne obresti, torej je breme enako.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru v sporu majhne vrednosti toženo stranko obsodilo na plačilo 2.136,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali in da se vtoževani računi nanašajo na storitve organizacije prevoza blaga, ki so bile opravljene, ne pa tudi plačane. Tožeča stranka je utemeljeno plačila obračunala na podlagi določbe drugega odstavka 287. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Sodišče je kršilo postopek, ker od prejema vabila na narok do njegove izvedbe ni minilo 30 dni, s čimer je toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Napačno pa je bilo uporabljeno materialno pravo, saj je ob plačilu zneskov 7.500,00 EUR in 4.000,00 EUR tožena stranka izkoristila možnost iz prvega odstavka 287. člena OZ in določila vrstni red vračunavanja (plačilo nespornih, ne pa tudi spornih računov). V zvezi z navedenim je obstajal tudi ustni dogovor med strankama. V dokaz je bilo predlagano zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, vendar sodišče tega dokaza neutemeljeno ni izvedlo in tudi s tem bistveno kršilo postopek. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo, ker naj ne bi bil substanciran, o čemer pa bi moralo predhodno seznaniti toženo stranko in opraviti materialno procesno vodstvo. S tem je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tudi sicer pa je sodišče kršilo določbi tretjega in četrtega odstavka 287. člena OZ, po katerih se v odsotnosti dogovora med strankami najprej poračunajo najstarejše zapadle obveznosti. Če vse zapadejo hkrati pa je merilo, kakšno breme predstavljajo za dolžnika, nato glede na čas njihovega nastanka in če tudi ta kriterij ni uporaben, se poračunajo sorazmerno. Računa št. 5225-2021 in 5221-2021 imata isti dan zapadlosti, pri čemer je obveznost po računu 5225-2021 nastala prej. To pa pomeni, da bi moralo sodišče zahtevek vsaj glede zneska 1.525,00 EUR zavrniti kot neutemeljenega. Napačen je zaključek, da naj bi račun št. 5221-2021 za toženo stranko predstavljal večje breme, ker se nanaša na višji znesek. Zaključek sodišča je zato tudi protispisen (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožnik dodaja še, da je račune mogoče plačati tudi pred zapadlostjo in da zato ne drži zaključek, da bi bilo tako plačilo nelogično.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhajajo naslednja dejstva (na ugotovitev katerih je pritožbeno sodišče po določbi 458. člena ZPP vezano): tožeča stranka je v spornem obdobju toženi stranki izdala tudi račune št. 5186-2021 (zapadlost 30.9.2021), 5221-2021 (zapadlost 24.10.2021), št. 5225-2021 (zapadlost 24.10.2023) 5241-2021 (zapadlost 7.11.2021), št. 5258-2021 (zapadlost 20.11.2021) in 5306-2021 (zapadlost 15.1.2022). Tožena stranka je dne 20.10.2021 plačala 7.500,00 EUR, dne 25.11.2021 pa še 4.000,0p0 EUR, pri čemer pri plačilih ni specificirala, katere račune plačuje. Tožeča stranka je s plačili od zgoraj navedenih zaprla račun št. 5186-2021 in delno račun št. 5221-2021. Za plačilo je tako ostala še glavnica v znesku 2.136,00 EUR.

5. Tožena stranka v pritožbi v večjem delu nasprotuje prav dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje (glede specifikacije plačil in zatrjevanega ustnega dogovora), kar ni dopusten pritožbeni razlog in s takimi ugovori ne more uspeti. To velja tudi za očitek kršitve po 15. členu drugega odstavka 339.člena ZPP, saj je ta kršitev podana, ko sodišče napačno povzame vsebino listine, v očitanem primeru pa je dejansko šlo za uporabo materialnega prava v zvezi z zapisanim na listini.

6. V postopku o sporu majhne vrednosti imata stranki možnost (poleg tožbe, oziroma dopolnitve tožbe in odgovora na to vlogo) vložiti le še vsaka po eno vlogo, v kateri pa smeta le odgovarjati na navedbe nasprotne stranke. To hkrati pomeni, da na prvem naroku nimata več možnosti navajanja novih dejstev ali predlaganja novih dokazov. Pooblaščenka tožene stranke je vabilo na narok prejela 26.10.2022 (vročitev s fikcijo), narok pa je bil razpisan 16.11.2022, kar pomeni, da kršitev iz 280. člena ZPP ni podana. Še manj pa to, tudi glede na opisana pravila postopka, pomeni odvzem možnosti obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je svoje dejanske ugotovitve obrazložilo, tako da jih je mogoče preizkusiti, prav tako je obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke. Če tožena stranka meri na sporno dejstvo, ali je prišlo do ustnega dogovora glede tega, kaj plačuje, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka ni podala konkretnih navedb o tem dogovoru, izvajanje informativnih dokazov pa ni dovoljeno. V postopku o sporu majhne vrednosti je glede na omejenost števila vlog materialno procesno vodstvo omejeno. Na toženi stranki je bilo trditveno breme glede dogovora, posebej še, ker iz opravljenih plačil ne izhaja, kaj se plačuje. Zato bi morala ponuditi tako obrazložena dejstva, da bi jih sodišče v dokaznem postopku lahko preverjalo. Izvajanje materialnega procesnega vodstva bi v opisanem primeru preseglo dolžnosti sodišča, predvsem pa je tožena stranka imela možnost izkoristiti pravico do izjave, zato očitek bistvene kršitve postopka ni utemeljen.

7. Pravilno pa pritožba opozarja, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo glede računov št. 5221-2021 in 5225-2021, ki sta zapadla na isti dan. Tožeča stranka je s plačilom tožene zaprla račun 5221-2021, račun št. 5225-2021 pa le delno (za 1.170,20 EUR, za plačilo je ostalo 354,80 EUR). Po določbi tretjega odstavka 287. člena OZ se v takem primeru najprej poravnavajo tiste obveznosti, ki so manj zavarovane (v predmetni zadevi ni bila nobena), oziroma tiste, ki predstavljajo večje breme za dolžnika. Višina obveznosti pri tem ni kriterij, saj je znesek, ki dolžniku ostane za plačilo enak in ni pomembno, ali po enem ali drugem od na isti dan zapadlih računov. Pri obeh računih je tožena stranka dolgovala tudi zakonite zamudne obresti, torej je breme enako. Zato je treba uporabiti naslednji kriterij, to je datum nastanka obveznosti. Iz obeh računov izhaja, da je storitev po računu št. 5225-2021 nastala prej, zato bi morala tožeča stranka najprej zapreti ta račun. Zahtevek je zato glede 354,80 EUR neutemeljen 1 . Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), tako da je zavrnilo zahtevek na plačilo 354,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2021 dalje do plačilo, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Posledično je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških.

8. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela (do ene šestine), zato ji mora tožeča stranka povrniti eno šestino stroškov pritožbenega postopka, to je 76,67 EUR).

1 Ostali vtoževani računi so zapadli kasneje in je zato račun št. 5221-2021 bil pravilno poravnan pred njimi.