Court partially allows father's appeal to increase alimony based on mother's high income and lack of contact with son.

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in IV. točki spremeni tako, da se preživninska obveznost toženke A. A. zviša, in sicer:

za mesec junij 2019 na 96 EUR,

za mesec julij in avgust 2019 na 288 EUR,

od 1. 9. 2019 do 31. 8. 2020 na 342 EUR,

od 1. 9. 2020 do 31. 8. 2021 na 312 EUR,

od. 1. 9. 2021 do 31. 8. 2022 na 342 EUR,

od 1. 9. 2022 dalje pa na 360 EUR.

II. Sicer se pritožba tožnika zavrne, v celoti pa se zavrne pritožba toženke, in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu točke II. in IV. izreka.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Pritožnik utemeljeno opozarja na sodno prakso, ki indikacije o boljšem standardu priznava kot relevantno okoliščino o pridobitnih zmožnostih, poleg pa redno upošteva tudi dejstvo, koliko stikov in s tem posredno in neposredno več izdatkov ima z otrokom roditelj.

Materine zelo dobre pridobitne zmožnosti, kljub temu, da ima še eno mladoletno in še eno polnoletno hčer, vodijo do tega, da je treba preživninsko breme bolj pravično porazdeliti med oba roditelja. Ob vsem ugotovljenem je denimo nesprejemljivo, da bi mati porabila za mesečni strošek lizinga za vozilo pred 8 leti več, kot mora sedaj prispevati za svojega 16 letnega sina, s katerim poleg vsega nima praktično nobenih stikov in s tem tudi ne stroškov.

Ni dvoma, da je gospodarska družba samostojna pravna oseba, vendar toženkina podjetnost preko uspešnosti omenjene družbe prepričljivo izkazuje njene zelo dobre preživninske zmožnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Ta sodni spor glede skupnega otroka pravdnih strank B. B., roj. 2007, se je začel leta 2015, kot nadaljevanje zadeve še iz leta 2008. Leta 2009 je bil B. B. s sodno poravnavo zaupan v vzgojo in varstvo materi, leta 2015 je bila vložena očetova tožba za njegovo predodelitev, ki ji je sedaj naposled pravnomočno ugodeno: po številnih sodnih odločitvah in končno tudi sodni izvršbi danes 16 letni B. B. živi z očetom. Odločitev, da se zaupa v vzgojo in varstvo njemu, ni izpodbijana, po predmetni sodbi sodišča prve stopnje naj bi imel z materjo stike enkrat mesečno za nekaj ur.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo tudi o preživnini: od junija 2019 dalje, odkar je otrok pri očetu, jo je naložilo v breme materi, in sicer glede na ugotovljene zmožnosti roditeljev in potrebe otroka 40 %. 60 % mesečnih potreb B. B. naj bi kril oče. Zneski, ki jih ta odstotek predstavlja, so razvidni iz II. točke izreka izpodbijane sodbe; od 1. 9. 2022 dalje to znaša 240 EUR na mesec. Določena je tudi sprotna valorizacija preživnine. Njegov viši zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

2. Proti sodbi se glede preživnine iz vseh predvidenih razlogov pritožujeta tožnik in toženka, predlagata njeno spremembo ali razveljavitev ter zahtevata povrnitev stroškov.

3. Tožnik ne nasprotuje ugotovljenim mesečnim potrebam otroka, pač pa porazdelitvi preživninskega bremena glede na ugotovitev, da toženka zasluži s svojim podjetništvom bistveno več, kot izkazuje. Opozarja na ugotovitve sodišča o okoliščinah toženkinega premoženjskega stanja in na sodno prakso, ki indikacije o višjem standardu, kot ga izkazujejo uradni dohodki, ocenjuje za pomemben pokazatelj pridobitnih zmožnosti roditelja. Opozarja tudi na to, da je B. B. praktično ves čas z njim oz. pri njem in da mati z njim nima praktično nobenih stroškov. Meni, da bi bila pravična porazdelitev taka, da mati krije 70 % B. B. stroškov, kar je sedaj 400 EUR, sam pa bi kril 30 %.

4. Toženka navaja, da je njen mesečni dohodek okoli 900 EUR, tožnikov pa čez 2000 EUR, sama skrbi še za dve hčeri, ena je šoloobvezna, ena študira. Opozarja, da je družba samostojna pravna oseba, sama si ne more kar nakazovati denarja. Navaja, da ima oče višje dohodke, manj stroškov in nobenega drugega preživninskega bremena, zato predlaga, da bi plačevala 190 EUR mesečne preživnine.

5. Na pritožbi stranki vzajemno nista odgovorili.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je vsa odločilna sporna dejstva pravilno in v zadostni meri ugotovilo in pri tem ni storilo nobene relevantne kršitve določb postopka. Je pa delno napačno uporabilo določbo o razdelitvi obveznosti preživljanja iz 129. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po kateri se v primeru, ko mora več oseb skupaj koga preživljati, ta obveznost razdeli mednje po njihovih zmožnostih in tudi glede na to, koliko skrbi in pomoči je bil kdo deležen.

8. Pritožnik utemeljeno graja porazdelitev preživninskega bremena med oba roditelja ob dejstvu, da ima mati boljše preživninske zmožnosti oz. premoženjsko stanje od njega in da je sin v pretežni meri (razen na kratkotrajnih stikih) v njegovi oskrbi.

9. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da so bile potrebe B. B., odkar je pri očetu, od meseca junija do avgusta 2019 480 EUR, od 1. 9. 2019 do 31. 8. 2020 570 EUR, od 1. 9. 2020 do 31. 8. 2021 520 EUR, od. 1. 9. 2021 do 31. 8. 2022 570 EUR, od 1. 9. 2022 dalje pa 600 EUR. To ni več izpodbijano in je tudi po presoji pritožbenega sodišča realno ter primerno, glede na splošno znane cene življenjskih potrebščin in starost mld. otroka.

10. Glede zmožnosti obeh roditeljev je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednje: tožnik je leta 2019 zaslužil okoli 1680 EUR, sedaj okoli 2170 EUR, je brez nepremičnega premoženja ali premoženja večje vrednosti (ima 12 let star avtomobil znamke Renault). Toženka je podjetnica, plačo si nakazuje sama, v letu 2019 okoli 800 EUR na mesec, leta 2021 pa 2400 EUR. Leta 2021 je od prodaje stanovanja prejela 94.000 EUR. Živi v 100 m2 velikem stanovanju, last njene družbe. To je družba C., d. o. o., ki dobro (čedalje bolje) posluje, trenutno zaposluje 8 ljudi. Indikativne okoliščine kažejo, da ima precej večje dohodke, kot jih prikazuje; tako je že v letu 2015 za lizing avtomobila plačevala 365 EUR na mesec, sedaj ima že drugo, novejše vozilo, za polnoletno hčer plačuje študij na zasebni fakulteti, je solastnica treh nepremičnin, razmišlja o nakupu turistične nastanitve. Tudi vse to je zanesljivo ugotovljeno in ni izpodbijano.

11. Pritrditi je treba pritožniku, da navedeno v prejšnji točki brez dvoma kaže na materine nadpovprečno dobre pridobitne možnosti. Pritožnik utemeljeno opozarja na sodno prakso, ki indikacije o boljšem standardu priznava kot relevantno okoliščino o pridobitnih zmožnosti 1 , poleg pa redno upošteva tudi dejstvo, koliko stikov in s tem posredno in neposredno več izdatkov ima z otrokom roditelj 2 . Glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča je zelo verjetno, da mati razpolaga z bistveno večjim mesečnim dohodkom od očeta, pri čemer je praktično nemogoče ugotoviti, koliko znaša resnična vsota denarja, s katero mesečno razpolaga. Poleg tega ima mati tudi bistveno več premoženja. Materine zelo dobre pridobitne zmožnosti, kljub temu, da ima še eno mladoletno in še eno polnoletno hčer, vodijo do tega, da je treba preživninsko breme bolj pravično porazdeliti med oba roditelja. Ob vsem ugotovljenem je denimo povsem nesprejemljivo, da bi mati porabila za mesečni strošek lizinga za vozilo pred 8 leti več, kot mora sedaj prispevati za svojega 16 letnega sina, s katerim poleg vsega nima praktično nobenih stikov in s tem tudi ne stroškov. Breme preživljanja je treba porazdeliti namesto 60-40 v breme očeta, 40-60 v breme matere.

12. Mutatis mutandis je s tem odgovorjeno tudi na vse bistvene očitke pritožnice. Ni dvoma, da je gospodarska družba samostojna pravna oseba, vendar toženkina podjetnost preko uspešnosti omenjene družbe prepričljivo izkazuje njene zelo dobre preživninske zmožnosti.

13. Pritožba tožnika je torej delno utemeljena, zato ji je bilo treba delno ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje pa po pooblastilu iz 5. al. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ustrezno spremeniti in prilagoditi znesek preživnine, ki ga je dolžna plačevati mati, to je 60 % od ugotovljenih potreb v posameznem relevantnem časovnem obdobju. V neutemeljenem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo toženke, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

14. Tožnik je bil v pritožbenem postopku le delno uspešen, toženka pa ni bila uspešna, a glede povračila stroškov v postopkih med starši in otroki to niti ni glavno merilo. Glede na naravo spora in glede na vse okoliščine je primerno, da obe stranki sami krijeta vsaka svoj strošek s pritožbo (3. odst. 154. čl. in 413. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP).

1 VSL IV Cp 49/2021, IV Cp 600/2019 in mnoge druge.

2 VSRS II Ips 343/2017, VSL IV Cp 1285/2021 in druge.