Administrative court dismisses appeal and remands case due to violation of hearing rights under ZUP Art. 9.1.
Legislator summary
AI generatedThe Administrative Court of the Republic of Slovenia revoked the first-instance decision and remanded the case for a new proceeding. The plaintiff argued that the administrative body violated procedural rules by failing to inform her of unfavorable investigation results before making a final decision. The court found that the agency obtained data from social centers and insurance bodies which showed the plaintiff lacked a recognized disability status, yet did not share these findings with her. Consequently, the court ruled that this failure to allow the plaintiff to comment on the facts constituted a material breach of the hearing principle under Article 9.1 of the Administrative Procedure Act.
Legislator headnote
AI generatedArticle 9.1 of the Administrative Procedure Act; Article 237(2)(3) of the Administrative Procedure Act; Article 64(1)(3) of the Administrative Dispute Act: An administrative decision is void if the authority fails to inform the party of unfavorable investigation results, thereby depriving them of the opportunity to comment on facts essential for the decision.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Kranj št. 423-161/2020-5 z dne 14. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.
[JEDRO]
Organ po pridobitvi podatkov tožnici rezultatov ugotovitvenega postopka, ki so bili zanjo neugodni (iz priložene dokumentacije ter odgovorov Centra za socialno delo in ZPIZ ugotavlja, da tožnica nima priznanega statusa invalida in nima ocenjene telesne okvare), ni posredoval, s tem pa tožnici ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah na katere je nato oprl odločbo (kršitev prvega odstavka 9. člena ZUP - načela zaslišanja stranke).
[OBRAZLOŽITEV]
1. Upravna enota Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je odločil, da ne ugodi tožničinemu zahtevku za oprostitev plačila letne dajatve za uporabo osebnega vozila znamke AUDI, z identifikacijsko številko (šasijo) vozila ... (1. točka izreka) in da posebni stroški za izdajo te odločbe niso zaznamovani (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica zaprosila za oprostitev plačila letne dajatve za uporabo vozila na podlagi tretje alineje 9. člena Zakona o dajatvah za motorna vozila (v nadaljevanju ZDajMV), ki ureja oprostitev plačila letne dajatve za osebna vozila z motorjem moči do vključno 150 kW ter za osebna vozila, prirejena za prevoz oseb na invalidskem vozičku, pod pogojem, da se vozila uporabljajo za prevoz oseb z zmerno, težjo ali težko duševno ter najtežjo telesno prizadetostjo, ki jim je priznana invalidnost po predpisih o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Tožnica je vlogi priložila sklep Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji št. I-493.249 z dne 14. 2. 1989, iz katerega je razvidno, da je delovni invalid I. kategorije invalidnosti in je prejemnica invalidske pokojnine. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnica lastnica osebnega vozila, za katerega želi uveljavljati oprostitev plačila letne dajatve, s strani Centra za socialno delo Kranj pa je izvedel, da pri njih ni zavedeno, da bi imela tožnica priznan status invalida po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Na podlagi poizvedbe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je organ še ugotovil, da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti s priznano invalidsko pokojnino že od 25. 3. 1986 dalje, da je upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za večino osnovnih življenjskih potreb in da o telesni okvari ni mogoče podati mnenja, saj ni telesne okvare. Ker je organ ugotovil, da stranka nima priznanega statusa invalida in nima ocenjene telesne okvare, je tožničin zahtevek zavrnil.
2. Drugostopenjski organ je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil.
3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da je bila že z odločbo Ministrstva za promet št. 2649-7/2004/4-0907 z dne 13. 7. 2004 oproščena letnega povračila za uporabo cest, zato ne razume, kako je lahko že pridobljeno pravico izgubila. Meni, da je njena zahteva utemeljena na podlagi 5. člena oziroma alineje ZDajMV. Tožbi prilaga izvedenska mnenja, iz katerih izhaja, da telesne okvare ni mogoče oceniti, ker njene bolezni ni na seznamu telesnih okvar, saj je shizofrenik s hudo kognitivno obubožanostjo, čustveno osiromašenostjo in je socialno odvisna. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu.
4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise v zadevi.
5. Tožba je utemeljena.
6. Predmet upravnega spora je odločba, s katero je organ zavrnil tožničin zahtevek za oprostitev plačila letne dajatve za uporabo osebnega vozila, ker tožnica ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 9. člena ZDajMV.
7. Po določbi tretje alineje prvega odstavka 9. člena ZDajMV se oprostitev plačila letne dajatve lahko uveljavi za osebna vozila z motorjem moči do vključno 150 kw, ter za osebna vozila, prirejena za prevoz oseb na invalidskem vozičku, pod pogojem, da se vozila iz tega odstavka uporabljajo za prevoz oseb z zmerno, težjo ali težko duševno, ter najtežjo telesno prizadetostjo, ki jim je priznana invalidnost po predpisih o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Dokazovanje tega pogoja pa se izkazuje, kot izhaja iz tretjega odstavka 9. čelna ZDajMV, pri polnoletnih osebah na podlagi odločbe o priznanem statusu invalida, v skladu s predpisi o družbenem varstvu, telesno in duševno prizadetih oseb.
8. Iz upravnega spisa v obravnavani zadevi izhaja, da je tožnica vlogi – zahtevi za oprostitev plačila letne dajatve za uporabo osebnega vozila, predložila sklep Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji, št. I-493.249 z dne 14. 2. 1989. S priloženim je menila, da je vloga popolna, sposobna za obravnavo, kar pa je bilo v nasprotju z mnenje upravnega organa, ki je po pooblastilu 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) začel z ugotavljanjem dejanskega stanja in pridobivanjem podatkov iz uradnih evidenc (Center za socialno delo; ZPIZ). Vendar pa organ po pridobitvi podatkov tožnici rezultatov ugotovitvenega postopka, ki so bili zanjo neugodni (iz priložene dokumentacije ter odgovorov Centra za socialno delo in ZPIZ ugotavlja, da tožnica nima priznanega statusa invalida in nima ocenjene telesne okvare), ni posredoval, s tem pa tožnici ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah na katere je nato oprl odločbo (kršitev prvega odstavka 9. člena ZUP - načela zaslišanja stranke). Navedena opustitev pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz tretje točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki določa, da se v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembni za izdajo odločbe.
9. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ tožnici da možnost, da se izjavi o podlagah za izdajo odločbe in ji podrobno pojasni s kakšnim dokazilom lahko izpolni pogoj določen v tretji alineji prvega odstavka 9. člena ZDajMV. Namreč tožnici, ki je k pritožbi priložila več dokazil (priloge 1 – 5), zakaj navedeno ne zadostuje za izkazovanje pogoja iz tretje alineje, ni pojasnil niti drugostopenjski organ. Tožnica se zato utemeljeno sprašuje, zakaj drugačno odločanje o zadevi letne dajatve, ko pa ji je bila v letu 2004 (odločba Ministrstva za promet št. 2649-7/2004/4-0907 z dne 13. 7. 2004), na podlagi Uredbe o določitvi letnih povračil za uporabo cest, ki jih plačujejo uporabniki cest za cestna, motorna vozila in priklopna vozila (tretja alineja 5. člena), (v bistvenem enako besedilo, kot je sedaj zakonsko), oprostitev letne dajatve priznana.
10. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponovni postopek sprejelo na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta ter upravnih spisov spoznalo, da je očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.