Appeal dismissed; court upheld debt repayment based on Family Law Act despite incorrect initial legal citation.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba potrdi.

II. Toženec je dolžan v 15 dneh povrniti tožnici 300 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Dejstvo, da je svojo odločitev sodišče oprlo na nepravilno materialnopravno podlago, samo po sebi še ne pomeni utemeljenosti pritožbe oz. nepravilnosti izpodbijane zamudne sodbe. Do enake odločitve bi namreč prišlo sodišče prve stopnje tudi ob uporabi pravilne materialno pravne podlage.

Zakonec od drugega zakonca lahko terja povračilo za to, kar je ob poravnavi obveznosti, ki bremeni oba, plačal več, kakor znaša njegov del obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo tožencu naložilo, da tožnici plača v 15 dneh 7.137,20 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. V pravočasni pritožbi toženec uveljavlja bistvene kršitve pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, predlaga, da se sodba razveljavi. Opozarja, da iz v tožbi zatrjevanega dejanskega stanja izhaja, da gre za skupno premoženje in skupne obveznosti zunajzakonskih partnerjev, saj sta bili prodajna in kreditna pogodba sklenjeni v času trajanja zunajzakonske skupnosti, materialnopravna podlaga je zato Družinski 1 (v nadaljevanju: DZ) in ne Obligacijski zakonik 2 (v nadaljevanju: OZ). Iz spisovnih podatkov in poizvedb ne izhaja utemeljenost zahtevka, tožba pa je nesklepčna, saj gre za zahtevek na podlagi 82. člena DZ. Za premoženje, ki sta ga pravdni stranki pridobili v času trajanja zunajzakonske skupnosti, se po zakonu šteje, da je skupno. Ne gre za solidarno obveznost iz naslova prodajne pogodbe in plačila kupnine, ampak za skupne obveznosti, ki sta jih v času trajanja njune skupnosti prevzela partnerja, ki sta kupila skupno premoženje z enakimi deleži na kredit, ki sta ga najela skupaj. DZ je lex specialis za presojanje skupnega premoženja in skupnih obveznosti ter zahtevkov posameznega partnerja do drugega, če je plačal več kot je njegov delež. Tožnica v tožbi in njej priloženih listinah ni izkazala, da to ni skupno premoženje in da gre za njeno posebno premoženje, da bi se uporabil 404. člen OZ. Tožnica zatrjuje, da je vse obroke odplačala sama, za svoje trditve pa je predložila le dokazila, da so bili obroki od 2017 do 2020 plačani, ne pa dokazila da jih je plačala ona. Šele od 2021 dalje je v spisu dokazilo, da je celotni obrok plačala tožeča stranka. Iz dokazil tako ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po višini v celoti utemeljen.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica pritrjuje izpodbijani zamudni sodbi, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ima sicer prav, ko opozarja, da gre za obveznost iz naslova skupnega premoženja, zaradi česar je treba uporabiti pri odločanju določbe DZ, pravilno tudi opozori na 82. člen navedenega zakona, ki v prvem odstavku določa, da so skupne obveznosti zakoncev 3 tiste, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in obveznosti, ki jih prevzame zakonec za tekoče potrebe življenjske skupnosti z drugim zakoncem ali družine. Za te obveznosti odgovarjata zakonca nerazdelno s skupnim in tudi s posebnim premoženjem. V drugem odstavku isti člen pove, da lahko zakonec od drugega zakonca terja povračilo za to, kar je ob poravnavi obveznosti, ki bremeni oba, plačal več, kakor znaša njegov del obveznosti. In v tem je materialno pravna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku v tej zadevi. Dejstvo, da je svojo odločitev sodišče oprlo na nepravilno materialnopravno podlago samo po sebi še ne pomeni utemeljenosti pritožbe oz. nepravilnosti izpodbijane zamudne sodbe. Do enake odločitve bi namreč prišlo sodišče prve stopnje tudi ob uporabi pravilne materialno pravne podlage, na kar pravilno opozori tudi tožnica v odgovoru na pritožbo. Nedvomno je, da nepremičnine, katerih nakup v tožbi zatrjuje tožnica, predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, ki sta v času nakupa in tožničinega najema kredita za ta nakup, živeli v zunajzakonski skupnosti. To namreč priznava tudi pritožba. Tožnica v odgovoru na pritožbo pravilno opozori, da toženec v pritožbi ni zatrjeval drugačnih deležev, zato se predpostavlja, da sta deleža pravdnih strank enaka, torej znaša delež vsakega ½. Iz tega pa izhaja, da ima tožnica, ki zatrjuje, da je v času od 1. 1. 2021 do 12. 2. 2023 odplačala 15.611,63 EUR, po drugem odstavku 82. člena DZ pravico zahtevati, da ji toženec povrne znesek, ki presega njen (glede na ugotovljen delež na skupnem premoženju polovični) del obveznosti. To pa je ravno vtoževani znesek – polovica od 15.611,63 EUR znaša 7.805,82 EUR, od česar je tožnica odštela 668,62 EUR, kolikor ji je toženec že povrnil za plačane anuitete od avgusta 2022 do januarja 2023, in tako prišla do zneska 7.137,20 EUR.

6. S tem, ko navaja, da tožnica ni v celoti sama plačala obveznosti do banke, toženec izpodbija dejansko stanje, česar v pritožbi zoper zamudno sodbo ni mogoče uveljavljati, na kar je bil opozorjen že v pravnem pouku zamudne sodbe. Pa tudi sicer predložena dokazila ne nasprotujejo njeni trditvi o tem, da je poplačala obveznosti – dokazila bi trditvi nasprotovali, če bi z njih izhajalo, da je obveznosti poravnal toženec, a to ni razvidno. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, kot jih določa prvi odstavek 318. člena ZPP.

7. Ker niso podani niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan tožnici povrniti stroške 500 odvetniških točk za sestavo obrazloženega odgovora na pritožbo.

1 Uradni list RS, št. 15/2017, s spremembami.

2 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.

3 Po prvem odstavku 4. člena DZ se ta ureditev nanaša tudi na zunajzakonska partnerja.