Appeal allowed: temporary order invalid due to misinterpretation of service easement scope regarding container removal.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court granted the appeal, quashing the first-instance decision and remanding the case for a new trial. The plaintiff sought a broad injunction against any disturbance of a service easement, specifically including the removal of a container blocking the path. The lower court incorrectly concluded that a temporary order for container removal was unrelated to the broader request, failing to assess the legal conditions for issuing such an order. The court ruled that the temporary measure was directly connected to the main claim and that the first instance improperly omitted the necessary legal analysis, necessitating a retrial.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) 272. člen; Zakon o pravdnem postopku 355. člen 1. odstavek: A temporary order for the removal of an obstruction on a service easement is validly connected to a claim for the cessation of all disturbances of that easement, and a first-instance court must properly evaluate the statutory prerequisites for issuing such an order rather than dismissing the connection based on a narrow reading of the specific relief sought.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
S tožbenim zahtevkom je bila zahtevana opustitev vsakršnega ravnanja, ki pomeni vznemirjanje stvarne služnosti vožnje in hoje. Dejstvo, da je bila v nadaljevanju tožbenega petita zahtevana zlasti opustitev parkiranja na poti, ne pomeni, da začasna odredba na odstranitev železnega kontejnerja, postavljenega na tej isti poti, ni v zvezi s tožbenim zahtevkom.
[OBRAZLOŽITEV]
1. V predmetni zadevi tožnica s tožbo med drugim zahteva, da se prvi, drugi in tretji toženki naloži, da na nepremičnini ID znak: parcela 000 183/3, po delu katere poteka služnostna pot, opustijo vsakršno ravnanje, ki pomeni vznemirjanje stvarne služnosti vožnje in hoje, vpisane v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine, ID znak: parcela 000 182/7 in ID znak: 000 183/7, še zlasti, da opustijo vsakršno parkiranje vozil na služnostni poti in da vozila odstranijo oziroma parkirajo tako, da služnosti vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi ne bodo ovirale.
2. Tožnica je po vložitvi tožbe predlagala, da sodišče izda začasno odredbo, s katero naj se prvim trem toženkam naloži, da odstranijo železni kontejner, postavljen na dovozni poti, ter da se jim prepove v bodoče na takšen ali podoben način posegati v tožničino izvrševanje stvarne služnosti poti in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi.
3. Tožnica v pravočasni pritožbi zoper gornji sklep uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.
4. V odgovoru na pritožbo se prve tri toženke zavzemajo za zavrnitev in priglašajo stroške.
5. Pritožba je utemeljena.
6. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v izpodbijanje pravilnosti prvostopne odločitve, je v 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve sodišče izda, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in kot dodaten pogoj izkaže še eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.
7. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da od prvih treh toženk ni zahtevala zgolj opustitve parkiranja vozil na služnostni poti in odstranitev vozil oziroma njihovo parkiranje na način, da služnosti vožnje ne bodo ovirale, kot je to v izpodbijanem sklepu utemeljilo prvostopno sodišče. S tožbenim zahtevkom je bila namreč zahtevana opustitev vsakršnega ravnanja, ki pomeni vznemirjanje stvarne služnosti vožnje in hoje. Dejstvo, da je bila v nadaljevanju tožbenega petita zahtevana zlasti opustitev parkiranja na poti, ne pomeni, da začasna odredba na odstranitev železnega kontejnerja, postavljenega na tej isti poti, ni v zvezi s tožbenim zahtevkom.
8. Glede na to, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da predlagana začasna odredba ni v zvezi s tožbenim zahtevkom, materialnega prava s tem, ko pogojev za izdajo začasne odredbe niti ni presojalo, ni uporabilo pravilno in je v posledici tega relevantno dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeno sodišče namreč ugotovljene pomanjkljivosti ni moglo samo odpraviti, saj bi z opredelitvijo do zatrjevanih dejstev, do katerih se prvostopno sodišče sploh ni opredelilo, stranke prikrajšalo za pravico do pritožbe (3. točka 365. člena, 366. člen in prvi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v postopku izvršbe in zavarovanja uporablja na podlagi 239. in 15. člena ZIZ).
9. Kakšni napotki sodišču prve stopnje za nov postopek niso potrebni, saj dovolj jasno izhajajo iz gornje obrazložitve.
10. O stroških tega pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 166. člena ZPP).