Appeal dismissed; court upheld first instance judgment on loan contract termination due to missed payments.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ker toženec tudi po opominu zapadlih obveznosti ni poravnal, je tožnica utemeljeno odstopila od pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnici plača 23.360,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 6. 2022 do plačila in izvršilne stroške v višini 220,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), zahtevek je v delu plačila obresti od glavnice od 31. 3. 2022 do 1. 6. 2022 zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da je toženec tožnici dolžan povrniti vse potrebne pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Toženec se zoper obsodilni del pritožuje zaradi absolutne bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da ni sporno, da sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo za znesek 25.000 EUR in obrestno mero 6,5 %, prav tako ni sporno, da sta sklenili še dva dodatka, na podlagi katerih je bila tožencu za določeno obdobje odložena obveznost vračanja kredita. Obstaja pa dvom, ali sta njegova podpisa na povratnicah o vročitvah opomina ter obvestila o odstopu od pogodbe, saj se podpisa razlikujeta od podpisov na kreditni pogodbi z dodatkoma. Navedeno dejstvo je pomembno zaradi učinkovanja odstopa od pogodbe ter morebitne preuranjenosti tožbe. Za dokazovanje navedenega je začasni zastopnik predlagal toženčevo zaslišanje, sodišče je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da njegovo zaslišanje ne bi zadoščalo, s tem pa je opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno. Ni res, da dokazni predlog z zaslišanjem toženca ni primeren, saj bi ta lahko izpovedal, da npr. v času domnevne vročitve opomina in odstopa od pogodbe sploh ni več prebival na naslovu vročanja ali v Republiki Sloveniji ter to podkrepil z listinami. Dokazni predlog z izvedencem ima smisel le v prisotnosti toženca, izvedenec grafolog pa tudi ne bi imel originalnih podpisov, da bi jih analiziral. V zvezi s tem je prišlo do absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je potrebno sodbo razveljaviti. Nadalje navaja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, s katerimi zapadlimi obroki je toženec zamujal, da je tožnica odstopila od pogodbe. Čeprav je toženec na navedeno v vlogi opozoril, v sodbi ni konkretizirano, kar je ključnega pomena za odstop od pogodbe in je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je drugi razlog za razveljavitev sodbe.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni bilo prerekano in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta sklenili kreditno pogodbo (A2) z dvema dodatkoma, s katerima so bile tožencu obveznosti plačila odložene (A3, A4), ter da je tožnica tožencu poslala opomin o neporavnanih obveznosti (A6) in obvestilo o odstopu od kreditne pogodbe (A7).

6. Toženec s prvim pritožbenim ugovorom zatrjuje, da se postavlja dvom, ali sta podpisa na povratnicah o prejemu opomina in odstopa od pogodbe njegova, zato odstop od pogodbe ne učinkuje, tožba pa je preuranjena. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da takšne pritožbene navedbe že same po sebi kažejo na neutemeljenost tega ugovora, 1 saj bi toženec moral, da bi bil s tem ugovorom uspešen, konkretno zatrjevati, da podpisa nista njegova, ne pa zgolj, da je sporno, ali sta njegova, oziroma da obstaja dvom o tem. Nadalje gre pritrditi sodišču prve stopnje, da zgolj zaslišanje toženca ni primeren dokaz za dokazovanje pristnosti oziroma nepristnosti podpisa. Navedeno stališče sodišča prve stopnje ne pomeni vnaprejšnje dokazne ocene. S tem je sodišče prve stopnje le pravilno zaključilo, da zaslišanje toženca ne bi zadostovalo, da bi s stopnjo prepričanja dokazal, da podpisa nista njegova. Za dokazovanje pristnosti podpisa je potreben izvedenec grafolog, ki ga toženec ni predlagal. Poleg tega v pritožbi toženec zgolj hipotetično zatrjuje, da če bi bil zaslišan, bi se lahko npr. zagovarjal, da v času domnevne vročitve opomina in odstopa od pogodbe ni več prebival na naslovu vročanja ali da ni prebival v Republiki Sloveniji, to pa bi podkrepil z listinami. S takšnimi hipotetičnimi ugovori toženec ne more uspeti, saj bi moral svojo odsotnost v času vročanja v postopku na prvi stopnji in v pritožbi konkretno in ne zgolj hipotetično zatrjevati. Tudi ne drži pritožbena navedba, da bi bilo treba sporno dejstvo podpisov najprej razčistiti z zaslišanjem toženca in šele nato postaviti grafologa, ki za mnenje potrebuje originalne podpise. Grafolog bi originalne podpise imel na razpolago, glede na to, da je toženec podpisal kreditno pogodbo, dva dodatka in predhodne informacije za potrošnike pri reprogramu dolga (A5). Do postopkovne kršitve, s tem, ko sodišče prve stopnje toženca ni zaslišalo, tako ni prišlo, in je pritožba v tem delu neutemeljena.

7. Tožnica je v dopolnitvi tožbe (list. št. 55) zatrjevala, da toženec obveznosti po kreditni pogodbi ni redno odplačeval in je bil v zamudi s plačilom več kot dveh zaporednih mesečnih anuitet. Za dokazovanje tega dejstva je med drugim predložila obračun v prilogi (A9), ki se nanaša na obdobje od 31. 8. 2019 dalje. Toženec je v odgovoru navedel (list. št. 61), da tožnica ni pojasnila, s katerimi obroki je zamujal, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi kot podlago za odločitev vzelo 9. člen kreditne pogodbe, ki ureja odstop od pogodbe, ter navedlo, da je bil toženec v zamudi s plačilom dveh zaporednih anuitet. Tožničina trditvena podlaga je po oceni pritožbenega sodišča zadostna za ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec zamujal s plačilom dveh zaporednih obrokov, pri čemer konkretno in substancirano ni prerekal obračuna v prilogi (A9), ki predstavlja sestavni del tožničine trditvene podlage. Iz te listine pa jasno izhaja naslednje: do 21. 4. 2021 je imel toženec odobren moratorij na plačilo kreditnih obveznosti (9. stran) tako, da je prva naslednja obveznost plačila anuitete zapadla 21. 5. 2021 in sicer v višini 112,32 EUR v obrestnem delu in 222,34 EUR v glavničnem delu, skupaj 334,66 EUR, kot je določena anuiteta v pogodbi. Za ta mesec je bila plačana z odtegom denarnih sredstev iz toženčevega žiro računa (10. stran). Iz nadaljnjih podatkov izhaja, da toženec anuitet, ki so bile sestavljene iz obrestnega dela in dela glavnice, vedno pa v višini 334,66 EUR, ni plačal 21. 6. 2021, 21. 7. 2021 (11. stran), 23. 8. 2021 (12. stran), 21. 9. 2021 (13. stran) in 21. 10. 2021 (14. stran). Tožnici torej ni plačal zapadlih anuitet skladno s pogodbo za pet zaporednih mesecev, zato je 8. 11. 2021 opravila poračun dolga (A6), pri čemer tam navedena zapadla glavnica v višini 1.118,48 EUR ustreza izračunom petih zapadlih in neplačanih obrokov glavnice iz obračuna (A9). Ker toženec tudi po opominu zapadlih obveznosti ni poravnal, je tožnica utemeljeno odstopila od pogodbe. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da če je lahko preverilo predložen obračun sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče, bi ga lahko preveril tudi toženec. Pritožbeni ugovor, da je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolnoma ugotovljeno, je zato neutemeljen.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek pravilno priznalo, pri tem ni storilo očitanih postopkovnih kršitev, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje pritožbene stroške (155. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

1 Kljub temu, da iz sodnega spisa izhaja, da je tožencu postavljen začasni zastopnik, ki je v postopku in v pritožbi navedel, da z njim ni mogel vstopiti v stik.