Appeal dismissed; creditor's burden of proof remains on them in enforcement proceedings based on a certificate of debt.
Legislator summary
AI generatedThe High Court dismissed the creditor's appeal against the first-instance court's decision to suspend enforcement proceedings. The creditor argued that the debtor failed to prove the existence of the debt, but the court held that the burden of proof regarding the debt's existence lies solely with the creditor. Consequently, the court ruled that the debtor's claim regarding the delivery of a vehicle was an unproven negative fact that did not justify suspending the enforcement at this stage.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), drugi odstavek 62. člena; Trditveno in dokazno breme glede dejstev, na katerih utemeljuje obstoj terjatve, katere plačilo zahteva s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, nosi upnik.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
Zmotno je stališče pritožbe, da dolžnik kriterijem obrazloženosti ugovora ni zadostil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dolžnik, ki sicer ni zanikal pravnoposlovnega razmerja z upnikom, s tem, ko je navedel, da mu upnik ni predal že plačanega vozila, in na tej podlagi utemeljeval svoje nasprotovanje zahtevku za plačilo upnikove terjatve, zatrjeval negativno dejstvo, v zvezi s katerim mu v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, da bi se ugovor štel kot obrazložen, dokazov ni treba predlagati (sklep VSRS II Ips 751/2006). Trditveno in dokazno breme glede dejstev, na katerih utemeljuje obstoj terjatve, katere plačilo zahteva s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, namreč nosi upnik, niti določba drugega odstavka 53. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 61. člena ZIZ niti določba drugega odstavka 61. člena ZIZ pa dokaznega bremena ne prerazporejata (sklep VSRS II Ips 751/2006). Upnik glede na naravo in tehnične značilnosti predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine navedb v zvezi s temeljem svoje terjatve v predlogu za izvršbo ni podal. V tej fazi postopka zato še niti ni omogočena presoja, ali dejstva, ki jih je v ugovoru zatrjeval dolžnik, predstavljajo pravno pomembna dejstva, s katerimi lahko dolžnik uspešno nasprotuje upnikovemu zahtevku. To presojo, kakor tudi presojo, ali so dolžnikove ugovorne navedbe utemeljene, ali jih vsebina v dokaz predloženih listin potrjuje in ali je torej utemeljeno dolžnikovo zavzemanje za zavrnitev upnikovega zahtevka, bo namreč sodišče lahko opravilo šele v nadaljnjem pravdnem postopku, potem ko bo upnik podal ustrezne navedbe o dejstvih, ki utemeljujejo njegov zahtevek, in zanje predložil dokaze. Pri tem pa bo dolžnik, potem ko se bo seznanil z dejstvi in dokazi, na katerih upnik utemeljuje svoj zahtevek, v skladu s procesnimi pravili svoje ugovore in dokaze zanje lahko tudi še dopolnil.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom sklep o izvršbi VL 36368/2023 z dne 19. 5. 2023 razveljavilo (točka 1 izreka) in odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem na Ptuju (točka 2 izreka). Svojo odločitev, ki jo je sprejelo na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), je oprlo na ugotovitev, da je dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen.
2. Upnik je zoper sklep vložil pritožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navedel je, da je izvršbo predlagal na podlagi dveh računov, in sicer št. P2-MB-70-2023 z dne 15. 2. 2023 v znesku 29.700,00 EUR in P2-MB-69-2023 z dne 15. 2. 2023 v znesku 8.700,00 EUR. Menil je, da ugovor dolžnika ni obrazložen, saj dolžnik v zvezi z verodostojnimi listinami, ki so predmet postopka, v njem ni uveljavljal pravno pomembnih dejstev, za svoje trditve pa ni niti predlagal niti predložil dokazov. Sodišče je v celoti spregledalo, da je dolžnik v dokaz svojih trditev priložil potrdilo o plačilu računa št. P2-MB-67/2023 z dne 15. 2. 2023, ki sploh ni predmet izvršbe. Sodišču prve stopnje je očital, da je storilo kršitev pravil postopka, saj so listine, na katere je oprlo svojo odločitev, v nasprotju z vsebino presoje. Dejansko stanje je tako napačno ugotovljeno, prav tako pa je nepravilno uporabljeno materialno pravo. Menil je, da bi bilo treba ugovor kot neobrazložen in posledično kot neutemeljen zavrniti. Predlagal je, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Priglasil je pritožbene stroške.
3. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Presoja utemeljenosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je vezana izključno na presojo obrazloženosti ugovora. Če dolžnik vloži obrazložen ugovor, s katerim sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali v naložitvenem delu, sodišče brez presoje njegove vsebinske utemeljenosti ugovoru ugodi in sklep o izvršbi razveljavi ter nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, pri čemer se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Če pa ugovor ni obrazložen, sodišče zgolj na podlagi tega dejstva ugovor kot neutemeljen zavrne (peti odstavek 62. člena ZIZ).
6. Ugovor, s katerim dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, se šteje za obrazložen (s tem pa tudi za utemeljen), če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (drugi odstavek 61. člena ZIZ). Kot neobrazložen je v skladu s sodno prakso Ustavnega sodišča RS mogoče šteti le ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Če dolžnik ugovarja zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti oziroma v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo terjatve, pa je treba pri ocenjevanju izpolnjevanja kriterijev obrazloženosti ugovora upošteva tudi pravila o dokaznem bremenu. 1 Če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov o tem v izvršilnem postopku ni treba predlagati, saj je trditveno in dokazno breme o tem na upniku in ne na dolžniku. Če dolžnik predlaga dokaze, pa pri tem ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev (odločbe Ustavnega sodišča RS Up-854/05-14 z dne 7. 2. 2007, Up-343/09-16 z dne 5. 10. 2010 in Up-1264/10-14 z dne 17. 5. 2012).
7. Zmotno je stališče pritožbe, da dolžnik zgoraj navedenim kriterijem obrazloženosti ugovora ni zadostil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dolžnik, ki sicer ni zanikal pravnoposlovnega razmerja z upnikom, s tem, ko je navedel, da mu upnik ni predal že plačanega vozila, in na tej podlagi utemeljeval svoje nasprotovanje zahtevku za plačilo upnikove terjatve, zatrjeval negativno dejstvo, v zvezi s katerim mu v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, da bi se ugovor štel kot obrazložen, dokazov ni treba predlagati (sklep VSRS II Ips 751/2006). Trditveno in dokazno breme glede dejstev, na katerih utemeljuje obstoj terjatve, katere plačilo zahteva s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, namreč nosi upnik, niti določba drugega odstavka 53. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 61. člena ZIZ niti določba drugega odstavka 61. člena ZIZ pa dokaznega bremena ne prerazporejata (sklep VSRS II Ips 751/2006). Upnik glede na naravo in tehnične značilnosti predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine navedb v zvezi s temeljem svoje terjatve v predlogu za izvršbo ni podal. V tej fazi postopka zato še niti ni omogočena presoja, ali dejstva, ki jih je v ugovoru zatrjeval dolžnik, predstavljajo pravno pomembna dejstva, s katerimi lahko dolžnik uspešno nasprotuje upnikovemu zahtevku. To presojo, kakor tudi presojo, ali so dolžnikove ugovorne navedbe utemeljene, ali jih vsebina v dokaz predloženih listin potrjuje in ali je torej utemeljeno dolžnikovo zavzemanje za zavrnitev upnikovega zahtevka, bo namreč sodišče lahko opravilo šele v nadaljnjem pravdnem postopku, potem ko bo upnik podal ustrezne navedbe o dejstvih, ki utemeljujejo njegov zahtevek, in zanje predložil dokaze. Pri tem pa bo dolžnik, potem ko se bo seznanil z dejstvi in dokazi, na katerih upnik utemeljuje svoj zahtevek, v skladu s procesnimi pravili svoje ugovore in dokaze zanje lahko tudi še dopolnil.
8. Po obrazloženem se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dolžnikov ugovor obrazložen, in na tej podlagi sprejelo pravilno in z določbo drugega odstavka 62. člena ZIZ skladno odločitev, ko je sklep o izvršbi razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred stvarno in krajevno pristojnim Okrožnim sodiščem na Ptuju. Ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
9. Upnik, ki s pritožbo ni uspel, mora svoje pritožbene stroške kriti sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
1 Tako tudi sklep VSRS II Ips 24/2013 z dne 13. 3. 2014 in sklep VSRS II Ips 751/2006 z dne 28. 1. 2009.