Bankruptcy appeal dismissed; court rejects redundant arguments and insufficiently specific liquidity claims.

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica in pritožnik ter A., d. d. (matična št. ...), trpijo vsak svoje stroške v tem pritožbenem postopku.

[JEDRO]

Ker ZPP spoštuje ustavne zahteve v zvezi s pravico do izjavljanja, URS pa zahteve EKČP, je odvečno preoblaganje, da poleg postopkovnih kršitev po ZPP, pritožnika sodišču prve stopnje očitata iste kršitve, kvalificirane še s stališča URS in EKČP.

Kadar sodišče razloži, da tožba (ali katerokoli drugo postopkovno ofenzivno ali obrambno sredstvo) ni sklepčna (ali kot je v zgornjem citatu reklo sodišče prve stopnje: da pritožnica "ni zadostila trditvenemu bremenu"), je s tem reklo že prav vse, kar je bilo treba, o vseh dokaznih predlogih iz tega okvira: vsi so nepotrebni in tega ni nujno še posebej in izrecno razlagati.

Izpodbijanega sklepa ni prav razumeti tako, kot da bi bila pritožnica morala zatrjevati in dokazati, da premore ravno in izključno denar, pač pa da ima takšno premoženje, da ga je mogoče razmeroma hitro unovčiti ali na njegovi podlagi dobiti zadosten kredit, ter kaj konkretno to premoženje je. Tako tudi kratkoročne terjatve v zadostnem obsegu vsekakor spadajo v ta okvir. Pač pa usodna pomanjkljivost pritožničinih trditev korenini v njihovi nezadostni konkretnosti.

Tega, da bi bila morala navesti, konkretno katero likvidno premoženje premore, se pritožnica ni razbremenila s sklicevanjem na pravila poslovnofinančne stroke. Abstraktno "kazalnik kratkoročnega koeficienta", v pritožbah opredeljen kot "razmerje med kratkoročnimi sredstvi (števec) in kratkoročnimi obveznostmi družbe (imenovalec) ...", gotovo govori o likvidnosti in je nekakšen sinonim zanjo. A kot bi bilo presplošno strankino zatrjevanje, da "je kratkoročno plačilno sposobna", je bilo presplošno zatrjevanje, da je pritožničin navedeni koeficient dober, saj je ostalo neznano, kaj je konkretno tisto, kar spada k navedenima zgolj opisno opredeljenima spremenljivkama v števcu in imenovalcu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se nad dolžnico začne stečajni postopek.

2. Pritožujeta se dolžnica in njen uvodoma navedeni družbenik (v nadaljevanju tudi pritožnica in pritožnik). Utemeljenosti njunih pritožb se v odgovoru na vsako posebej zoperstavlja upnica, navedena v izreku tega sklepa. Vsi priglašajo stroške.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Zgornjo premiso osrednjega sklopa nosilnih razlogov izpodbijanega sklepa vsebuje 35. točka njegove obrazložitve: " [ D ] olžnik domneve trajnejše likvidnosti ne more izpodbiti le s povzemanjem stanja sredstev in prihodkov iz letnih poročil (in v tej zvezi predlaganim izvedencem finančne stroke). [ VSL sklep Cst 25/2016 z dne 19. 1. 2016, 11. in 12. točka obrazložitve ] Celo več, sodna praksa se je že v primeru, ko je iz predloženih listin (bilanca stanja) izhajalo, da dolžnik ni insolventen oziroma da ima ugodne finančne koeficiente, pojasnila, da bi mo­ral dolžnik glede na izkazano blokado transakcijskega računa (glede na način poravnavanja obveznosti, kot ga zatrjuje), dokazati, da je v daljšem obdobju sposoben poravnati vse svoje obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. [ VSL sklep Cst 229/2014 z dne 4. 6. 2014, 7. točka obrazložitve ] Za obstoj položaja solventnosti namreč ne zadostuje le količina dolžnikovega premoženja; to premoženje mora biti takšno, da omogoča poplačilo vseh dolgov ob zapadlosti. [VSL sklepa Cst 30/2022 z dne 2. 2. 2022, 8. to čka obrazložitve, in Cst 746/2015 z dne 22. 12. 2015, 14. točka obrazložitve] Dolžnik torej ne more izpodbiti dom­neve o trajnejši nelikvidnosti s trditvami o obstoju (nelikvidnega) premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti v razumnem roku. [ VSL sklep Cst 40/2021 z dne 14. 4. 2021, 13. točka obrazložitve ] Dolžnik mora tako konkretno trditi in dokazati, katera likvidna (denarna) sredstva ima in da le-ta zadostujejo za plačilo zapad­lih obveznosti. [VSL sklepa Cst 30/2022 z dne 2. 2. 2022, 8. točka obrazložitve, in VSL Cst 86/2019 z dne 20. 2. 2019, v katerem je višje sodišče zavzelo stališče, da le verjetno izkazani priliv denarnih sredstev v obdobju, ki je odločilno za pre­sojo dolžnikove trajne nelikvidnosti, lahko vpliva na presojo dolžnikove likvid­nosti] " (v oglate oklepaje je pritožbeno sodišče preneslo, kar je že prvostopenjsko zapisalo v svojih opombah pod črto) Ta povzetek je po oceni pritožbenega sodišča brezhiben: napotitve na sodno prakso pritožbenega sodišča so bile v vseh primerih precizne in relevantne. Drugačno stališče pritožnikov je napačno, analiza bistvenih razlik med dejansko podlago navedenih judikatov in takšno podlago v tej zadevi pa kvečjemu navidezna.

5. Citirana izhodišča, ki imajo v zadevi, kot je ta, vlogo materialnega prava, je sodiš­če prve stopnje pravilno uporabilo pri presoji, da domneve o trajnejši nelikvidnosti iz druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), skladno s katero je ta vrsta insolventnosti podana, kadar "sredstva na [dolžnikovih] računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti", pritožnica ni izpodbila z zatrjevanjem lastnih ugodnih finančnih kazalnikov ter podatkov iz svojega letnega poročila in finančne analize. " [ B] rez konkretnih navedb o tem, iz katerih likvidnih (denarnih) sredstev je zmož [na] plačati zapadle obveznosti, ni zadostil [a] niti svojemu trditvenemu bremenu. Dolžni [čin] e navedbe so tako kljub upničinemu opoza rjanju, da dolžni [ca] ni izkazal [a] , iz katerega konkretnega premoženja bi lahko poravnal [a] svojo obveznost, ostale le na pavšalni ravni." (iz 36. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa) Argumentacija sodišča prve stopnje v nasprotju z očitkom pritožnikov ni arbitrarna, temveč izraz pravilne uporabe materialnega prava. Kot je še treba opozoriti, izpodbijanega sklepa ni prav razumeti tako, kot da bi bila pritožnica morala zatrjevati in dokazati, da premore ravno in izključno denar (kje drugje kot na edinem in blokiranem računu), pač pa da ima takšno premoženje, da ga je mogoče razmeroma hitro unovčiti (najbolj neposredno to izhaja iz zgoraj citiranih sklepov Cst 86/2019 in Cst 40/2021) ali na njegovi podlagi - kot dodaja pritožbeno sodišče - dobiti zadosten kredit, ter kaj konkretno to premoženje je.

6. Tako tudi kratkoročne terjatve v zadostnem obsegu vsekakor spadajo v ta okvir. Pač pa usodna pomanjkljivost pritožničinih trditev (na prvi in na pritožbeni stop­nji, na slednji vključno s pritožnikovimi trditvami) korenini v njihovi nezadostni konkretnosti. Dovolj konkretna bi bila, če bi na primer navedla, da ima določeno dobroimetje (in konkretno kolikšno) na kakšnem bančnem računu (in konkretno katerem) v tujini (ob tem, da je njen edini domači blokiran); ali da ima terjatev do točno določenega dolžnika v točno določeni velikosti iz točno določenega pravnega naslova, ki bo kmalu (in konkretno kdaj) zapadla. Vse to bi morala zatrjevati glede vseh svojih kratkoročnih terjatev, na katere bi se želela sklicevati. Sklicevanje na skupni seštevek vsebinsko le splošno opredeljenih kratkoročnih terjatev (tj. kot kategorije) ne zadošča. Ustrezno bi bilo tudi zatrjevanje, da ji je banka voljna dati dovolj kredita (konkretno katera in konkretno koliko). Ničesar takšnega pritožnica na prvi stopnji ni zatrjevala niti v pritožbah ne zatrjuje nobeden od pritožnikov. Treba je upoštevati, da je navedena konkretnost nepogrešljiva tudi za možnost izjavljanja upnikov v civilnih postopkih in za njihovo presojo, ali si lahko obetajo poplačilo. Tako pa pritožnika tudi še v pritožbah zgoraj navedeni upnici, ki je ves čas pogrešala trditve in dokaze o likvidnem premoženju (konkretnih premoženjskih predmetih), s katerim(i) bi bila lahko hitro poplačana za judikatne terjatve, zapadle pred več kot desetletjem, še v pritožbah ponujata odgovor (da ni razloga za skrb, saj), da so pritožničini kazalniki "kratkoročnega koeficienta", "pospešenega koeficienta" ipd. ugodni (celo boljši kot povprečni v panogi).

7. Tega, da bi bila morala navesti, konkretno katero likvidno premoženje premore, se pritožnica ni razbremenila s sklicevanjem na pravila poslovnofinančne stroke. Abstraktno "kazalnik kratkoročnega koeficienta", v pritožbah opredeljen kot "ra­zmerje med kratkoročnimi sredstvi (števec) in kratkoročnimi obveznostmi družbe (imenovalec) ...", gotovo govori o likvidnosti in je nekakšen sinonim zanjo. A kot bi bilo presplošno strankino zatrjevanje, da "je kratkoročno plačilno sposobna", je bilo presplošno prvostopenjsko in sedanje pritožbeno zatrjevanje obeh pritožnikov, da je pritožničin navedeni koeficient dober, saj je ostalo neznano, kaj je konkretno tisto, kar spada k navedenima zgolj opisno opredeljenima spremenljivkama v števcu in imenovalcu. Smiselno isto velja za vse druge zatrjevane poslovnofinančne kazalnike. Gre torej za isto nekonkretnost v drugi preobleki.

8. Pritožničin neuspeh je bil tako že na ravni trditev, ki niso bile sklepčne (se pravi, da glede na relevantna pravna pravila - katerih vsebina je bila od razmeroma odprtih pravnih pojmov v določbah ZFPPIPP preko stališč sodne prakse razčlenjena, konkretizirana in dodatno pojasnjena nekaj točk obrazložitve višje - iz pritož­ničinih trditev ni izhajala pravna posledica, za katero se je zavzemala, tj. pravni zaključek o neobstoju njene trajnejše nelikvidnosti: dejstva, ki so po teh pravilih za ta zaključek odločilna, niso bila konkretno zatrjevana; prim. z opredelitvijo nesklepčnosti tožbe iz prve povedi tretjega odstavka 318.

člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Kadar je prepoznana nesklepčnost, se nič od tega, kar zajame, ne dokazuje. Ne bi namreč imelo nobenega smisla z izvajanjem dokaznega postopka ugotavljati, ali resnično obstajajo dejstva, ki po merodajnem pravu dosledno ne vodijo do pravne posledice, za katero se stranka zavzema. To (neodločilnost zatrjevanih dejstev, česar sorodna pojavnost je presplošno zatrjevanje odločilnih dejstev) je zato ena od dopustnih izjem od siceršnje strankine pravice, da se izvedejo vsi dokazi, ki jih je predlagala (A.

Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV, Ljubljana 2004, str. 287, in N. Betetto v L. Ude in A. Galič, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV in Uradni list, Ljubljana 2006, str. 611). Zato ni podana v pritožbah očitana kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo pritožničinih navedb iz njene finančne analize in ker v nasprotju z njenim dokaznim predlogom ni postavilo izvedenca (ker ZPP spoštuje ustavne zahteve v zvezi s pravico do izjavljanja - A.

Galič, zg. nav. delo, str. 286 -, Ustava Republike Slovenije, URS, pa zahteve Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, EKČP, je v tem in vseh drugih primerih v obeh pritožbah odvečno preoblaganje, da poleg postopkovnih kršitev po ZPP, pritožnika sodišču prve stopnje očitata iste kršitve, kvalificirane še s stališča URS in EKČP). Kadar sodišče razloži, da tožba (ali katerokoli drugo postopkovno ofenzivno ali obrambno sredstvo) ni sklepčna (ali kot je v zgornjem citatu reklo sodišče prve stopnje: da pritožnica "ni zadostila trditvenemu bremenu"), je s tem reklo že prav vse, kar je bilo treba, o vseh dokaznih predlogih iz tega okvira: vsi so nepotrebni in tega ni nujno še posebej in izrecno razlagati.

9. Ali upnica ni izrecno prerekala ugotovitev finančne analize, ki jo je na prvi stopnji predložila pritožnica in iz katere naj bi izhajalo, da na dan 30. 6. 2022 ni podan niti eden od kazalnikov stanja insolventnosti, razen iz že pojasnjenih razlogov (nesklepčnosti) ni pomembno niti zato, ker pritožnica že sama obenem navaja, da je zgoraj navedena upnica menila, da bi bila pritožnica morala podati konkretne trditve, a jih ni o tem, da je upničine terjatve zmožna plačati. Res ni treba dokazovati neprerekanih dejstev in se ta štejejo za priznana (v vprašanje, ki ga odpira pritožba, ali so lahko predmet priznanja tudi dejstva iz mnenj strokovnjakov, ki jih stranka sama pridobi zunaj postopka in jih v njem predloži, ter prejudicialna vprašanja in pravni zaključki, se v tej zadevi ni treba poglabljati; poleg pritožbeno izpostavljenih odločb Vrhovnega sodišča III Ips 41/2020 z dne 8. 12. 2020 in II Ips 131/2016 z dne 26. 4. 2018 o tem gl. še J. Juhartovo razločevanje procesnopravnega obravnavanja zatrjevanja preprostih in zapletenih pravnih pojmov, povzeto v N. Betetto: Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Podjetje in delo, št. 7/2009). Vendar kot še določa prva poved drugega odstavka 214. člena ZPP, se kot prerekana ne štejejo samo izrecno, temveč tudi konkludentno zanikana dejstva. Ravno slednji položaj pa je podan v tej zadevi in opisan v pritožbah ter povzet na začetku te točke obrazložitve: na splošno zatrjevanje o pritožničini solventnosti je upnica odgovarjala, da pritožnica ni podala konkret­nih trditev o svojem hitro unovčljivem premoženju (s čim bi lahko plačala upničine terjatve).

10. V pritožbah se ne navaja utemeljeno, da upnica ni podala pravočasne substancirane trditve o izpolnjenem dejanskem stanu (zgoraj citirane) domneve iz druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Te trditve namreč izhajajo že s 6. strani predloga za začetek stečajnega postopka z dne 3. 2. 2020 (bolj podrobno gl. v 31. točki izpodbijanega sklepa, od koder je med drugim tudi razvid­no, da ne gre za "zamegljevanje bistva spora", temveč za razvijanje argumenta, ki je že v prvotni obliki zadostoval za utemeljitev domneve).

11. Na ostala pritožničina izvajanja v zvezi z domnevno prepoznimi upničinimi trdit­vami (zlasti naj bi se bila prepozno sklicevala na eno od dveh terjatev) se pritožbeno sodišče ni moralo opredeliti, saj zgornji razlogi (nesklepčna obramba zoper pravočasno zatrjevano in neprerekano zgoraj navedeno domnevo o trajnejši nelikvidnosti; nesporno pravočasno zatrjevanje ene od upničinih terjatev) zadostujejo za potrditev izpodbijanega sklepa.

12. Do te točke v obrazložitvi je pritožbeno sodišče v grobem sledilo strukturi pritož­ničine pritožbe, sočasno pa odgovarjalo na pritožnikove enake razloge. Glede njegove pritožbe posebej dodaja, da pritrjuje upnici v odgovoru na njegovo pritožbo, da je načeloma sicer res prva družbenikova priložnost, da glede začetka stečajnega postopka pride do besede, šele v pritožbi, vendar je zadevni primer zaznamovan s to posebnostjo, da je pritožnik edini pritožničin družbenik in je pred začetkom njenega stečaja kot njen tudi edini zakoniti zastopnik imel polno možnost sodelovanja in jo tudi izkoristil v vsem predhodnem postopku na prvi stopnji, od pooblastitve odvetniške družbe za vložitev ugovora zoper predlog za začetek stečajnega postopka dalje. Vsi dokazni predlogi v njegovi pritožbi zato tudi po oceni pritožbenega sodišča pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto v nasprotju s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Po tej določbi ZPP sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, samo če izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti na prvi stopnji, v zadevnem primeru pa bi bil pritožnik lahko vse to že uveljavil preko pritožnice. Drugačna razlaga bi bila v okoliščinah, kot so v tej zadevi, zoper prepoved zlorabe pravic in načelo pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), saj bi bil njen učinek pod pretvezo skrbi za pritožnikove pravice do izjavljanja in zasebne lastnine nepotrebno odlašanje in zavlačevanje postopka.

13. Vendar pa tudi neoziraje se na to, teh dokazov ne bi bilo treba v nobenem primeru izvajati, kajti pritožnik izhaja iz enakega zmotnega stališča kot pritožnica, da za izpodbitje domneve o njeni trajnejši nelikvidnosti po drugi alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP (ob tem je nesmiselno njegovo stališče, da ta domneva ni bila ugotovljena z gotovostjo: kot je že bilo pojasnjeno zgoraj, na prvi stopnji izpolnjenost dejanskega stanu iz te določbe ni bila sporna, pritožnik pa v svoji pritožbi tudi ni prerekal dejstev iz tega okvira) zadostuje sklicevanje na ag­regatne podatke iz njenih bilanc in na poslovnofinančne kazalnike, izpeljane iz takšnih podatkov.

Izhajajoč iz tega stališča, se pritožnik sklicuje na že na prvi stopnji zatrjevane in v pritožbi ponuja še nadaljnje presplošne trditve, vključno s tis­timi iz še dodatne analize, pritožbi priloženega strokovnega mnenja družbe B., d. o. o. Pri vsem tem se zadostni konkretizaciji še najbolj približa, vendar je ne doseže s trditvami (ki sicer tudi same predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto v že razloženem smislu) o vsebini pritožničinih računovodskih izkazov za leta 2021-2022 in prvo polletje 2023: "[K] ratkoročne finančne naložbe na dan 30.6.2023 znašajo 10.186.813 EUR in se nanašajo na kratkoročna dana posojila, pretežno do družbe C. d.o.o.

Dano posojilo družbi C. d.o.o. je bilo na dan 31.12.2022 izkazano med dolgoročnimi finančnimi naložbami. Ker dano posojilo zapade v plačilo v letu 2024, je bilo skladno s pravili računovodenja v letu 2023 preknjiženo iz dolgoročnih na kratkoročne finančne naložbe [,]" in: " Kratkoročne finančne naložbe predstavljajo posojilo dano družbi C. d.o.o., ki je likvidna in plačilno sposobna družba (glej prilogo 5 Strokovnega mnenja), kar dokazuje visoko stopnjo likvidnosti danega posojila. " (citata sta z 9. in 13. strani pritožbe) Tudi te trditve je po presoji pritožbenega sodišča treba šteti za presplošne, saj po izčrpno, precizno in jasno izraženem stališču prvostopenjskega sodišča ni bilo dvoma, kaj in s kakšno stopnjo konkretnosti je treba zatrjevati, pa iz pritožnikovih navedb še vedno ni znano, ali gre za eno ali več posojil, kaj natanko je njihova podlaga (tj. vsebina posojilnih pogodb), kolikšna so tista, ki naj bi bila dana družbi C., d. o. o., in kdaj natanko zapadejo (ter ali ima navedena družba in drugi neznani domnevni posojilojemalci do pritožnice kakšne ugovore).

14. Pritožnik začne pritožbo s povzemanjem pravilnega stališča, da kadar se zoper sklep o začetku stečajnega postopka pritožuje družbenik stečajnega dolžnika, je pravica do pritožbe zožena na predpostavko insolventnosti, ne more pa družbenik izpodbijati obstoja upnikove terjatve (prim. četrti odstavek 234. člena in četrti odstavek 235. člena ZFPPIPP). In vendar v nadaljevanju navaja razloge zoper obstoj upničinih terjatev. Pritožbeno sodišče zato na to ne odgovarja.

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker samo ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP, smiselno na podlagi 366. člena ZPP in prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče pod I. točko svojega izreka pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

16. Pritožnika nista uspela, zato sama trpita svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154 v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Upnica po izrecno zakonski določbi nima pravice do povrnitve stroš­kov odgovorov na pritožbi (129. člen ZFPPIPP). Na tem temelji II. točka izreka.