Appeal dismissed; temporary order for debt security denied due to lack of subjective danger of asset dissipation.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je že v načelu treba obravnavati restriktivno, saj gre za poseg v finančni in premoženjski položaj dolžnika, zoper katerega upnika nima izvršilnega naslova. Dejstvo, da tožena stranka noče prostovoljno plačati terjatve tožeče stranke in zadržuje s strani tožeče stranke plačani avans na svojem poslovnem računu, ne pomeni „drugačnega razpolaganja s premoženjem, ki kaže na to, da bo uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena“.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka sodišču prve stopnje predlagala, da organizaciji za plačilni promet naloži, da mora toženi stranki ali komurkoli drugemu po nalogu tožene stranke odreči izplačilo denarnega zneska do višine 8.825,00 EUR, ki ga ima tožena stranka na kateremkoli računu.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo za začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje denarne terjatve do tožene stranke (prvi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka izkazala s potrebno verjetnostjo, da njena terjatev do tožene stranke obstoji. Predlog za izdajo začasne odredbe pa je zavrnilo, ker tožeča stranka ni izkazala subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, to je nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

5. Pritožba z razlogi, ki jih uveljavlja, ne more izpodbiti pravilnosti zaključkov prvostopnega sodišča. Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je že v načelu treba obravnavati restriktivno, saj gre za poseg v finančni in premoženjski položaj dolžnika, zoper katerega upnika nima izvršilnega naslova. Dejstvo, da tožena stranka noče prostovoljno plačati terjatve tožeče stranke in zadržuje s strani tožeče stranke plačani avans na svojem poslovnem računu, ne pomeni „drugačnega razpolaganja s premoženjem, ki kaže na to, da bo uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena“. Nasprotno stališče bi privedlo do absurdne situacije, ko bi že sama vložitev tožbe upravičevala hkratno izdajo začasne odredbe.

6. Pravilen je bil nadalje tudi zaključek prvostopnega sodišča, da zgolj obstoj objektivne nevarnosti (občasne blokade TRR, ki kažejo na slabo finančno stanje tožene stranke), ne zadostuje za izkaz nevarnosti onemogočanja uveljavitve tožnikove terjatve. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zatrjevala nobenega aktivnega ravnanja tožene stranke, ki bi ga bilo mogoče okvalificirati v smislu odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, in da zato subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe ni izkazan.

7. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (365. člena ZPP). Sklenilo je še, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.