Appeal dismissed; first instance court correctly found sufficient grounds for remand based on established facts and evidence.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zaključek o utemeljenem sumu je sodišče prve stopnje utemeljilo z dejstvom pravnomočnosti obtožnice in z dejstvom, da se po tem, ko je nastopilo dejstvo pravnomočnosti le-te, sodišče ni soočalo z novimi dejstvi ali dokazi, ki bi utemeljen sum postavili pod vprašaj. Takšnih novih dejstev oziroma dokazov tudi pritožnik ne izpostavlja in že zato ne more računati na uspeh v izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma. Nosilni dokaz, na katerem temelji obtožnica, je oškodovankina izpovedba, ki je za obtoženca obremenilna. Odgovor na vprašanje oškodovankine verodostojnosti pa pritožnik preuranjeno zahteva že v tej fazi kazenskega postopka. Dokazna ocena je nemreč prepuščena razpravljajočemu sodniku oziroma razpravljajočemu senatu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega A. A. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik, sicer ne navaja razloga za pritožbo, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne, oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da se pripor odpravi, oziroma podredno, da se nadomesti z milejšim ukrepom in sicer s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo begosumnost in ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Zaključek o utemeljenem sumu je sodišče prve stopnje utemeljilo z dejstvom pravnomočnosti obtožnice in z dejstvom, da se po tem, ko je nastopilo dejstvo pravnomočnosti le-te, sodišče ni soočalo z novimi dejstvi ali dokazi, ki bi utemeljen sum postavili pod vprašaj. Takšnih novih dejstev oziroma dokazov tudi pritožnik ne izpostavlja in že zato ne more računati na uspeh v izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma. Nosilni dokaz, na katerem temelji obtožnica je oškodovankina izpovedba, ki je za obtoženca obremenilna. Odgovor na vprašanje oškodovankine verodostojnosti pa pritožnik preuranjeno zahteva že v tej fazi kazenskega postopka. Namreč dokazna ocena je prepuščena razpravljajočemu sodniku oziroma razpravljajočemu senatu. Gotovo pa ob takšni izpovedbi v povezavi z drugimi dokazi ni moč odreči razumnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je podana večja verjetnost, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita, kot pa verjetnost, da ga ni storil. Tudi odgovor na ostala vprašanja, ki jih v zvezi z izpodbijanjem utemeljenosti suma postavlja zagovornik, pa po sodbi pritožbenega sodišča niso relevantna za samo oceno obstoja utemeljenega suma, bo po zaključku glavne obravnave lahko podalo le razpravljajoče sodišče. Pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja in da zato topogledna pritožnikova izvajanja ne morejo biti utemeljena.

6. Enako usodo pa deli pritožba tudi v delu, ko napada zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi begosumnosti in o njegovi ponovitveni nevarnosti. Sodišče prve stopnje dejstva, da naj bi obtoženec odšel s kraja kaznivega dejanja ni obravnavalo izolirano, temveč v povezavi z drugimi okoliščinami, ki so relevantne za oceno obtoženčeve begosumnosti. Tako je na eni strani nanizalo številne okoliščine, ki obtoženca vežejo na tujo državo in tudi okoliščine, ki obtoženca vežejo na bivanje v Republiki Sloveniji. Na podlagi okoliščin, nanizanih v točki 6 pritožbeno izpodbijanega sklepa je zato povsem razumen in tudi za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiv zaključek, da je podana nevarnost obtoženčeve evakuacije iz Republike Slovenije in s tem oviranje kazenskega postopka.

7. Ni zgolj način storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja nosilna objektivna okoliščina za presojo ponovitvene nevarnosti. V točki 7 je sodišče izpostavilo tudi težo obtožencu očitanega kaznivega dejanja in pa okoliščine, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno. Vse te okoliščine v povezavi s subjektivnimi okoliščinami, pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča nujno vodijo v zaključek o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče v celoti sledi razlogom sodišča prve stopnje, da je ravno dejstvo, da je bil obtoženec pred kratkim že obsojen za kaznivo dejanje poskusa uboja še kako tehtna okoliščina, ki kaže na obtoženčevo ponovitveno nevarnost, to pa ne glede na to, ali naj bi bilo prej obravnavano kaznivo dejanje storjeno v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, v sedaj obravnavanem dogo0dku pa naj bi bila obtoženčeva zmožnost obvladovanja sicer zmanjšana, ne pa bistveno. Le je treba imeti pred očmi, da naj bi se obtoženec s prestajanja 4 letne zaporne kazni vrnil 5. 2. 2021, sedaj obravnavano kaznivo dejanje pa naj bi bilo izvršeno le slabo leto po izpustitvi obtoženca na prostost. Dejstvo, da gre v primeru obtoženca za specialnega povratnika ter njegove nadaljnje negativne lastnosti, opisane v točki 7 pritožbeno izpodbijanega sklepa, jasno kažejo na obtoženčevo izrazito ponovitveno nevarnost, ki jo je tudi po sodbi pritožbenega sodišča moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom.

8. Ko so za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivi tudi razlogi sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti pripora in o sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa in ko se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.