Court dismisses appeal against bail order, upholding sufficient grounds for detention based on credible evidence.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Priče niso izpovedovale o samem dogodku, ki je predmet obtožnice, temveč o deložaciji, ki jo je izvajal izvršitelj A. A. že pred obravnavanim dogodkom. Te izpovedbe so lahko upoštevne le kot okoliščine, ki vplivajo na presojo osebnosti obtoženega, ne pa na sam obstoj utemeljenega suma, da je storil očitani mu kaznivi dejanji.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so priporni razlogi zoper obtoženega še vedno podani.

2. Zoper uvodoma navedeni sklep se pritožuje obtoženčev zagovornik zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in sicer 19., 20. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS) ter 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi, podredno pa, da ga nadomesti z milejšim ukrepom – hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. Drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je torej izkazan utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena URS. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhajajo vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni, skladni in celoviti. Tako tudi tokratni pritožbi ni mogoče priznati uspeha pri uveljavljanju kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Utemeljen sum po pravilnih zaključkih sodišča prve stopnje stopnje izhaja iz pravnomočne obtožnice ter vseh dokazov, na katerih ta temelji. Dokazi, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi po zadnjem preizkusu razlogov za pripor, in sicer zaslišanje prič A. A., B. B. in C. C. ter soočenje med izvedencema psihiatrične stroke, utemeljenega suma niso omajali. Zagovornik sicer v pritožbi izraža drugačno prepričanje glede tega in meni, da so se okoliščine z izpovedbami nazadnje zaslišanih prič spremenile. Takemu mnenju ni mogoče pritrditi, saj kot povzema tudi sam zagovornik, priče niso izpovedovale o samem dogodku, ki je predmet obtožnice, temveč o deložaciji, ki jo je izvajal izvršitelj A. A. že pred obravnavanim dogodkom. Te izpovedbe so lahko upoštevne le kot okoliščine, ki vplivajo na presojo osebnosti obtoženega, ne pa na sam obstoj utemeljenega suma, da je storil očitani mu kaznivi dejanji. Na presojo utemeljenega suma pa tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe o pristranskosti sodišča, ki jo zagovornik zatrjuje in svoj očitek utemeljuje z navedbami, da sodišče dokaznim predlogom obrambe praviloma ne ugodi, izvaja pa vse dokaze, ki jih predlagata tožilstvo in oškodovanec, s tem pa krši pravico do obrambe. Katere dokaze bo sodišče izvedlo, je stvar presoje razpravljajočega senata, kršitev načela nepristranskosti pa se lahko uveljavlja z drugimi pravnimi sredstvi.

6. Tudi obstoj ponovitvene nevarnosti je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 5. točki obrazložitve, pri čemer je pravilno izpostavilo tako objektivne okoliščine, ki se kažejo v tem, da se obtožencu se očitata dve najhujši kaznivi dejanji zoper življenje in telo, v kvalificirani obliki, ko naj bi vzel življenje dvema osebama zaradi ukrepanja pri uradnih dejanjih, ko sta izvrševali pravnomočno odločbo sodišča, obe dejanji pa naj bi bili storjeni iz nizkotnih nagibov, kot tudi subjektivne okoliščine, ki se kažejo v obtoženčevih negativnih osebnih lastnosti, ko naj bi z izvršitvijo kaznivih dejanj izkazal veliko mero agresivnosti, brutalnosti, nepredvidljivosti, nekritičnosti ter bi naj dejanje storil premišljeno in življenje vzel dvema oškodovancema, ki oboroženega odpora nista pričakovala, z direktnim strelom v glavo. Vse navedeno tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v medsebojni povezavi razumno utemeljuje sklep, da je ponovitvena nevarnost pri obtožencu podana. Ponovno pritožbeno poudarjanje obtoženčevega preteklega življenja, njegove nekonfliktnosti, dejstva, da doslej ni bil obsojen za kazniva dejanja, ter lastno sklepanje zagovornika glede obtoženčeve osebnosti in soprispevka oškodovanca k dogodku, do drugačne presoje glede obstoja ponovitvene nevarnosti ne more privesti. Pritožbeno sodišče je v zvezi s takimi pritožbenimi navedbami že v sklepu z dne 10. 8. 2023 pojasnilo, da so ob tem, ko se obtožencu očita, da je dve uradni osebi pri izvrševanju zakonite odločbe sodišča umoril z direktnim strelom v glavo iz neposredne bližine, kljub temu, da obtoženec še ni kaznovan, podane izredno negativne osebnostne lastnosti, in sicer je z izvršitvijo kaznivih dejanj izkazal veliko mero agresivnosti, brutalnosti, nepredvidljivosti in nekritičnosti. V tokratni pritožbi izpostavljeno dejstvo, da ne more držati navedba v obtožnici, da je obtoženec ob prihodu iz hiše imel pištolo skrito v žepu trenirke, saj trenirka, ki jo je takrat nosil obtoženi, sploh nima žepov, v ničemer ne vpliva na presojo ponovitvene nevarnosti, medtem ko pritožbeno izpostavljeno vprašanje pravilnosti pravne kvalifikacije kaznivega dejanja v obtožnici presega meje preizkusa obstoja razlogov za pripor, saj je vprašanje pravne opredelitve dejanja stvar presoje pri odločanju o tem, ali je kaznivo dejanje obtožencu dokazano ali ne, torej pri odločitvi o glavni stvari.

7. Glede na zgoraj povzete razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj ponovitvene nevarnosti, se izkažejo tudi zagovornikove pritožbene navedbe, da je ponovitvena nevarnost zgolj gola formalna bojazen, da se nevarnost ponovitve takšnega dejanja navaja zgolj hipotetično, pavšalno in nekonkretizirano, pa tudi sklicevanje na odločbe Ustavnega sodišče Republike Slovenije Up 984/19-15, Up-57/95, Up-75/95 in Up-123/95, kot neutemeljene. Iz zgoraj povzetih razlogov v zvezi s ponovitveno nevarnostjo je jasno, da zaključek sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti ne temelji zgolj na ugotovljenih objektivnih okoliščinah, saj so pravilno in ustrezno izpostavljene tudi subjektivne okoliščine, ki tudi po prepričanju pritožbenega sodišča kažejo na realno in konkretno ponovitveno nevarnost. Ker je sodišče glede tega navedlo izčrpne in prepričljive razloge, pa ne more vzdržati niti pritožbeni očitek glede kršitve kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem pritožbeno sodišče še poudarja, da se seveda zaključki o ponovitveni nevarnosti ne morejo nanašati na presojo, ali je mogoče, da bi obtoženec očitano mu kaznivo dejanje ponovil v približno enakih okoliščinah, torej v zvezi z zakonitim izvrševanjem prisilne izvršbe in zoper osebe, ki so pooblaščene za opravljanje neposrednih dejanj civilne izvršbe, kot to pričakuje zagovornik. Tako so neutemeljeni tudi očitki, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovljenim obstojem ponovitvene nevarnosti zmotno uporabilo materialno pravo, ker glede na to, da gre po mnenju zagovornika za enkratno in neponovljivo ravnanje obtoženca, ki je bilo storjeno v afektu, ni izkazana ponovitvena nevarnost.

8. Nobenega dvoma ni niti o tem, da je pripor zoper obtoženca neogibno potreben ter sorazmeren ukrep. Ker je sodišče prve stopnje razloge za svoj zaključek o izpolnjevanju tega pogoja navedlo na 4. strani izpodbijanega sklepa (6. točka obrazložitve), so tudi tokrat neutemeljeni pritožbeni očitki, da so navedbe glede tega pogoja nepravilne. Tudi tukaj zagovornik ponovno izpostavlja, da obtoženec nikoli ni nikogar ogrožal, da obravnavano ravnanje ni bilo naklepno, ampak posledica afekta, v katerem je bil obtoženec v posledici predhodnega protipravnega ravnanja oškodovanca. Glede na težo očitane kriminalne dejavnosti, način izvršitve, stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine in višino predpisane kazni (najmanj 15 let zapora za posamezno dejanje), kar vse je izpostavilo sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve, zagovornikove navedbe o neizkazanosti neogibne potrebnosti in sorazmernosti pritožbenega sodišča ne prepričajo v potrebo po sprejemu drugačne odločitve.

9. V nasprotju s stališčem zagovornika, se je sodišče prve stopnje pri izdaji pritožbeno izpodbijanega sklepa pravilno in prepričljivo opredelilo tudi do časovnega vidika sorazmernosti pripora. Pripor sicer res traja že dobrih 18 mesecev, vendar glede na to, da se obtožencu očitata dve kaznivi dejanji umora, za kateri je zagrožena kazen najmanj 15 let zapora, nikakor ni mogoče govoriti o tem, da se pripor že spreminja v kazen zapora. Glede na to, da v predmetni zadevi sodišče prve stopnje postopa brez nepotrebnega odlašanja in da se naroki za glavno obravnavo izvajajo zgoščeno in kontinuirano, čemur zagovornik ne oporeka, so neutemeljene pritožbene navedbe, da se senat ni prepričljivo opredelil do časovne sorazmernosti v zvezi z odločbami Ustavnega sodišča RS in sodbo v zadevi Neumeister proti Avstriji. Zagovornikovo zavzemanje za zaključek, da pripor v predmetni zadevi traja nesorazmerno dolgo, je tako neutemeljeno.

10. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).