Appeal dismissed; plea deal in pending trial insufficient to override high recidivism risk for bail.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zatrjevano dejstvo, da se v še odprtem kazenskem postopku obtoženec želi pogoditi z državnim tožilstvom in s tem kaže željo, da bi se odrekel kakršnimkoli kaznivim dejanjem, pa ob predhodno izpostavljeni in izraziti ponovitveni nevarnosti ne more imeti zadostne teže, da bi sodišče sledilo predlogu zagovornika, da bi se pripor odpravil in da bi do nastopa prestajanja zaporne kazni obtoženec bival na prostosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) ugotovilo, da so še podani razlogi za pripor zoper obtoženega A. A., ki je bil z nepravnomočno sodbo sodišča prve stopnje z dne 17. 7. 2023 spoznan za krivega storitve očitanih mu kaznivih dejanj in za katera mu je bila izrečena enotna kazen dve leti in dva meseca zapora.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje obtoženčev zagovornik, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da obtožencu pripor odpravi in ga nadomesti z blažjim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, pa tudi pritožbene navedbe ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje ter razumno in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo obrazložilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter sorazmernost in neogibno potrebnost pripora.

5. O obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, ne more biti nobenega dvoma, saj utemeljen sum izhaja iz pravnomočne obtožnice ter iz vseh dokazov, na katerih le-ta temelji in je bil celo potrjen z izdajo obsodilne sodbe, zagovornik pa obstoj tega pogoja pritožbeno niti ne problematizira.

6. Zagovornik namreč v pritožbi ponovno podaja navedbe, ki jih je uveljavljal že v pritožbi zoper sklep z dne 17. 7. 2023, in sicer izraža prepričanje, da v konkretnem primeru pripor ni nujen ukrep in da je sorazmernost med varovanimi dobrinami mogoče doseči tudi z blažjim ukrepom. Pri tem ponovno izpostavlja, da je obdolženec obsojen na podlagi priznanja krivde, da je s tem pokazal samokritičnost do očitanih kaznivih dejanj kljub predhodni kaznovanosti za istovrstna kazniva dejanja. Ponovno poudarja obljube obdolženca, da bo storil vse, da se v bodočnosti to ne bo ponovilo in izpostavlja, da so kazniva dejanja posledica uživanja prepovedanih drog, od katerih se sedaj odvaja, ima lep uspeh in bo s tem nadaljeval tudi v bodoče. Kot poudarja zagovornik, obdolženec ne beži od nobene odgovornosti, se zaveda, da je ravnal narobe in vse zelo obžaluje ter obljublja, da bo tudi vrnil protipravno pridobljeno premoženjsko korist takoj, ko bo lahko. Poudarja tudi obdolženčevo željo, da bi se zaposlil in ustvaril družino in dejstvo, da je prejemal denarno socialno pomoč in ima nekaj lastnih sredstev za preživljanje.

7. Sodišče druge stopnje je v zvezi s takimi navedbami že v sklepu z dne 26. 7. 2023 zavzelo stališče, da jim ni mogoče priznati uspeha. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je pri obdolžencu izkazana izrazita ponovitvena nevarnost, ki jo je sodišče prve stopnje tudi tokrat prepričljivo utemeljilo z ugotovitvami o obstoju tako objektivnih (teža, način in okoliščine storitve kaznivega dejanja) kot tudi subjektivnih okoliščin (obsežna obtoženčeva predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja, obtoženčeva nezaposlenost, odvisnost od drog, vztrajnost in odločenost pri izvrševanju, zlasti istovrstnih kaznivih dejanj, stopnjevanje teže dejanj ter še odprti kazenski postopki). Take ponovitvene nevarnosti pa tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ni mogoče odpraviti z nobenim drugim milejšim osebnim omejevalnim ukrepom.

8. Kot je že predhodno poudarilo sodišče druge stopnje ob izkazani obsežni predkaznovanosti obtoženca, ni mogoče slediti stališču, da je obtoženec izkazal takšno mero samokritičnosti in sprejel trdno odločitev, da v bodoče kaznivih dejanj ne bo več izvrševal. Ni mogoče spregledati, da vse doslej izrečene pogojne in nepogojne kazni obtoženca niso odvrnile od storitve novih kaznivih dejanj, ki tako rekoč predstavljajo način njegovega življenja in finančni vir. V zvezi s tem sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je obtoženec prejemnik socialne pomoči, a ta mu očitno niti dosedaj ni zadoščala za zadovoljevanje njegovih potreb in ni podlage za sklepanje, da bi v bodoče bilo drugače. Po mnenju sodišča druge stopnje še vedno ne obstajajo zadostna zagotovila, da se je obtoženec odločil tako spremeniti svoje dosedanje življenje, da v primeru odprave pripora, kaznivih dejanj ne bi več izvrševal. V nasprotno sklepanje pa ne prepriča niti ponovno poudarjena obtoženčeva želja, da se zaposli in ustvari družino ter zgolj na načelni ravni zatrjevan uspeh pri zdravljenju odvisnosti od prepovedanih drog.

9. V prid spremembi izpodbijane odločitve pa ne govorijo niti pritožbene navedbe, da sodišče v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je obtoženec zadnje dejanje izvršil 30. 4. 2022, kar je bilo kmalu po predhodno prestani kazni, in da je obtoženec še v drugem kazenskem postopku zaradi 23 kaznivih dejanj. Pritožbeno zatrjevano dejstvo, da se v še odprtem kazenskem postopku obtoženec želi pogoditi z državnim tožilstvom in s tem kaže željo, da bi se odrekel kakršnihkoli kaznivih dejanj, pa ob predhodno izpostavljeni in izraziti ponovitveni nevarnosti tudi ne more imeti zadostne teže, da bi sodišče sledilo predlogu zagovornika, da bi se pripor odpravil in da bi do nastopa prestajanja zaporne kazni obtoženec bival na prostosti.

10. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeni. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.