Appeal dismissed; restitution period for illicit gains exceeds 15 days due to civil-like nature and specific facts.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pravilne so ugotovitve pritožnika, da je že zakonodajalec rok za plačilo denarne kazni določil med 15 dnevi in 3 meseci, vendar je določitev roka za plačilo, ki je daljši od 15 dni, le izjema in ne pravilo, pri čemer mora obsojeni ali drug prejemnik koristi za to odločitev, sodišču ponuditi tudi določene dokaze. Pri institutu odvzema premoženjske koristi gre namreč za sui generis ukrep, ki je po svoji naravi bližje civilnopravni kot kazenski sankciji, ker se z njim zasleduje predvsem restitucijo, torej vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja, s katerim si je obsojeni pridobil premoženjsko korist, ki je protipravna. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju utemeljeno upoštevalo okoliščino, da je bila premoženjska korist, ki obdolženemu ni pripadala, nakazana na njegov osebni račun in osebni račun njegove tašče. Povedano drugače, s premoženjsko koristjo je bil obsojeni, ko je bil denar nakazan, neopravičeno obogaten za 10.317,83 EUR.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Črnomlju je zavrnilo predlog obsojenega A. A. za obročno plačilo nadomestila za odvzeto premoženjsko korist. V plačilo mu je naložilo nadomestilo za odvzeto premoženjsko korist v znesku 10.317,83 EUR, v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa, na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu št. SI56 0110 0845 0178 507, referenca 00 2020-0594492020, sicer bo sodišče ta znesek prisilno izterjalo.

2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obsojenega iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb ter proučitvi spisovnega gradiva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, izpodbijani sklep pa je pravilen in zakonit.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikom, da v sodbi ni določenega roka za plačilo premoženjske koristi, hkrati pa zavrača očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče s tem zagrešilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopka (ZKP).

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obsojeni 6. 7. 2023 prejel terjatveni list Okrajnega sodišča v Črnomlju s pozivom, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, to je do 2. 8. 2023, plača nadomestilo za odvzeto premoženjsko korist v znesku 10.317,83 EUR. Tako je rok v katerem mora obsojeni plačati svojo obveznost določen v terjatvenem listu.

Pravilne so ugotovitve pritožnika, da je že zakonodajalec rok za plačilo denarne kazni določil med 15 dnevi in 3 meseci, vendar je določitev roka za plačilo, ki je daljši od 15 dni, le izjema in ne pravilo, pri čemer mora obsojeni ali drug prejemnik koristi za to odločitev, sodišču ponuditi tudi določene dokaze. 1 Pri institutu odvzema premoženjske koristi gre namreč za sui generis ukrep, ki je po svoji naravi bližje civilnopravni kot kazenski sankciji, ker se z njim zasleduje predvsem restitucijo, torej vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja, s katerim si je obsojeni pridobil premoženjsko korist, ki je protipravna. 2 Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju utemeljeno upoštevalo okoliščino, da je bila premoženjska korist, ki obdolženemu ni pripadala, nakazana na njegov osebni račun in osebni račun njegove tašče. Povedano drugače, s premoženjsko koristjo je bil obsojeni, ko je bil denar nakazan, neopravičeno obogaten za 10.317,83 EUR.

7. V zvezi s pritožbenimi navedbami o visokih finančnih obremenitvah obsojenega pa pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, pri čemer še dodaja, da je obsojeni očitano mu kaznivo dejanje storil v času od novembra 2018 do 9. 2. 2019, prejeti znesek pa že dobil na račun v novembru leta 2019, pri čemer se je zavedal, da je plačilo neupravičeno. Od tedaj dalje pa do izterjave je imel obsojeni tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča dovolj časa, da bi svoje finančne obveznosti prilagodil dolžnosti vrnitve neupravičeno prejetega zneska. Utemeljena je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je upoštevalo mesečne stroške, ki jih ima obsojeni z leasingi, ki kar 100 % presegajo njegov osebni dohodek, iz česar gre utemeljeno sklepati, da ima obsojeni tudi druge prihodke.

Nenazadnje pa tudi ne gre spregledati sklenjene pogodbe o finančnem leasingu dne 4. 3. 2023, tik preden je bil obsojeni spoznan za krivega kaznivega dejanja, iz katerega izhaja pridobljena protipravna premoženjska korist. V mesecu maju 2023, ko je bi obsojenec že spoznan za krivega kaznivega dejanja, pa je sklenil še dve leasing pogodbi, čeprav je utemeljeno pričakoval, da bo moral plačati znesek, ki ga je protipravno pridobil.

8. Obsojeni ima sredstva za preživljanje in ker s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR (tar. št. 74013 ZS-1) kot strošek pritožbenega postopka.

9. Ker so navedbe pritožnikov neutemeljene in ker pritožbeno sodišče prav tako ni zaznalo kršitev, na katere mora paziti v skladu z določbo petega odstavka 402. člena ZKP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Sodba VS RS I Ips 30762/2012 z dne 5. 2. 2015.

2 Sodba VS RS I Ips 19290/2017 z dne 28. 6. 2018.