Appeal allowed: Court held that a defendant must have their objection substantively decided, not just heard, in protective order proceedings.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

[JEDRO]

Nasprotni udeleženec nima le pravice do izjave v postopku, v katerem se odloča o omejitvi njegovih pravic, ampak ima tudi pravico do njihove presoje. Ne bi imelo smisla, če bi zakonodajalec uredil pravico udeleženca v postopku, če ne bi obenem tudi zagotavljal, da bo njegova izjava presojana oziroma da bo v postopku odločeno.

Okoliščina, da je potekel čas trajanja izrečenega sodnega ukrepa, preden je sodišče uspelo odločiti o ugovoru nasprotnega udeleženca, ne omejuje sodišča, da o njem vsebinsko odloči.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 3. 2023 ugodilo predlogu predlagateljev na prepoved približevanja in navezovanja stikov nasprotnega udeleženca s predlagatelji. Nasprotni udeleženec je zoper sklep vložil pravočasen ugovor, s katerim je izpodbijal resničnost navedb predlagateljev, navajal, da nad njimi ni izvajal nasilja, da je sklep sodišča zato nepravilen in ga je potrebno odpraviti.

2. Sodišče prve stopnje o ugovoru nasprotnega udeleženca ni odločalo. Ker je potekel čas, za katerega je bil ukrep sodišča izrečen, je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo.

3. Nasprotni udeleženec je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v odločanje ali pa izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu ugovoru ugodi. Navaja, da je sodišče z izpodbijanim sklepom poseglo v njegovo pravico do izjave, v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in v pravico do poštenega sojenja iz 6.

člena Evropske konvencije za človekove pravice. Prvostopenjsko sodišče bi lahko izreklo sodni ukrep zaradi nasilnih dejanj zgolj v primeru, če bi iz predloga izhajala res huda stopnja ogroženosti oziroma nasilje najhujše vrste, ki ne dopušča nikakršnega odlašanja z odločanjem. Na podlagi navedb predlagateljev pa tega ni mogoče zaključiti. Sodišče je izreklo ukrep zgolj na podlagi enostranskih navedb predlagateljev in brez izvedbe kontradiktorne obravnave. Že v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice o potrditvi ukrepa prepovedi približevanja v zadevi I Ks 000/2023 je bilo ugotovljeno, da je ukrep prepovedi približevanja v trajanju do 15 dni nesorazmeren s posledicami ukrepa za kršitelja oziroma nasprotnega udeleženca v primerjavi z zatrjevano ogroženostjo predlagateljev.

S tem, ko ni vsebinsko obravnavalo njegovega ugovora, je sodišče poseglo v njegovo pravico od izjave, ki izhaja iz zahteve po kontradiktornem postopku oziroma poseglo v njegovo pravico do poštenega sojenja. Njegova pravica do izjave je bila zgolj navidezno zagotovljena s tem, ko je imel možnost vložiti ugovor in podajati vloge, ne da bi se kadarkoli o ugovoru sodišče izreklo oziroma ga vsebinsko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je razpisalo narok, očitno štelo za potrebno, da ga je za odločanje potrebno opraviti. Pri ustavitvi postopka se je tudi napačno sklicevalo na 278.

člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sklicuje se na sodno prakso, po kateri se mora drugo stran v postopku ne le slišati, ampak se mora sodišče tudi ustrezno odzvati. Opozarja na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1932/2014, v kateri se navaja, da je v tej fazi postopka za varstvo žrtve in njenih ustavno varovanih pravic že poskrbljeno, treba pa je poskrbeti še za to, da ne bilo nesorazmerno poseženo v ustavne pravice nasprotnega udeleženca ali celo (kadar je glede na enostranskost prve procesne faze povsem mogoče), da ne bi bilo v njegove ustavne pravice poseženo povsem neutemeljeno.

Sodišče je torej storilo procesne kršitve, ker je izdalo sklep o prepovedi približevanja zgolj na podlagi enostranskih navedb predlagateljev, ki niso bile takšne, da bi terjale nujno ukrepanje, nato pa poseglo v njegove ustavne pravice, ko ugovora sploh ni vsebinsko obravnavalo. Zaključuje, da se pravno varstvo nasprotnega udeleženca ne izčrpa zgolj s tem, da ima možnost vložiti ugovor zoper izdani sklep, pač pa s tem, ko se v poštenem postopku tudi odloči o njegovem ugovoru.

4. Pritožba je bila vročena predlagateljem, ki nanjo niso odgovorili.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Namen Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) 1 je, da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Varstvo žrtev družinskega nasilja je tako pomembna vrednota ustavnega pomena, ki ob intenzivnosti in vrsti nasilja opravičuje razmeroma intenziven poseg v pravni položaj povzročitelja nasilja, tudi na račun nekaterih temeljnih postopkovnih načel, predvsem načela kontradiktornosti. Tako ZPND v 22d. členu omogoča izrek sodnega ukrepa zaradi nasilnih dejanj, ne da bi poslalo predlog v odgovoru povzročitelju nasilja, če iz predloga izhaja, da je podana verjetnost, da povzročitelj nasilja ogroža življenje ali resno ogroža zdravje žrtve ali njenih otrok ali je to potrebno zaradi varstva koristi otroka. Pravica do izjave nasprotnega udeleženca, ki izhaja iz načela kontradiktornosti, je v takšnem primeru zagotovljena z vložitvijo ugovora, o katerem odloči sodišče, ki je izreklo ukrep. V takšnem primeru se mora torej druga stran slišati v ugovornem postopku. Ne le, da se mora slišati, na slišano se mora sodišče tudi ustrezno odzvati (torej izvesti vsaj odločilne, predvsem pa hitre dokaze in odgovoriti na pravno odločilne trditve). 2 Kot je pravilno poudaril nasprotni udeleženec v svoji pritožbi, mora sodišče potem, ko je poskrbelo za varstvo žrtve in njenih ustavno varovanih pravic, poskrbeti še za to, da ne bi bilo nesorazmerno poseženo v ustavne pravice nasprotnega udeleženca ali celo, da ne bi bilo v njegove ustavne pravice poseženo povsem neutemeljeno. Nasprotni udeleženec torej nima le pravice do izjave v postopku, v katerem se odloča o omejitvi njegovih pravic, ampak ima tudi pravico do njihove presoje. Ne bi imelo smisla, če bi zakonodajalec uredil pravico udeleženca v postopku, če ne bi obenem tudi zagotavljal, da bo njegova izjava presojana oziroma da bo v postopku odločeno. Smisel pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic) zagotavlja vsakomur, da lahko od sodišča zahteva in tudi doseže odločitev o sporu glede pravic in obveznosti.

7. Okoliščina, da je potekel čas trajanja izrečenega sodnega ukrepa, preden je sodišče uspelo odločiti o ugovoru nasprotnega udeleženca, ne omejuje sodišča, da o njem vsebinsko odloči. Omenjena okoliščina ne more vplivati na pravni interes nasprotnega udeleženca, ki z morebitno ugoditvijo ugovoru, razveljavitvijo izrečenih ukrepov in zavrnitvijo predloga predlagateljev doseže neposredno in konkretno pravno korist. Časovno je za vsebinsko odločanje o ugovoru pomembno zgolj, ali je nasprotni udeleženec ugovor vložil pravočasno, ne pa tudi čas, ki ga potrebuje sodišče, da o ugovoru odloči. Drugačna razlaga bi bila tudi evidentno v nasprotju z bistvom instituta odločanja o ukrepih po ZPND (nujno in hitro odločanje), pa tudi z ustavno zahtevo po sojenju v razumnem času (23. člen Ustave RS).

8. Prvostopenjsko sodišče bi torej moralo odločiti o ugovoru nasprotnega udeleženca, ker ni 3 , je kršilo njegovo pravico do izjave oziroma enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva. Pritožba nasprotnega udeleženca je utemeljena, zato ji je bilo treba ugoditi in razveljaviti izpodbijani sklep (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22.a člena ZNPD).

1 Uradni list RS, št. 16/2008, 68/2016.

2 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1932/2014, tč. 13.

3 V odločbi Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 450/2017, na katero se sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ni šlo za položaj, ko ne bi bilo odločeno o ugovoru.