Appeal dismissed; default judgment upheld where defendant's silence admits plaintiff's exclusion claim.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Glede na citirano 3. točko 318. člena ZPP pritožba zmotno meni, da bi moral tožnik dokazati, da je bil proti svoji volji izključen iz uporabe stanovanja in da mu je toženka uporabo stanovanja branila, da bi sodišče lahko zahtevku ugodilo. Šteje se namreč, da tožena stranka, s tem, ko na tožbo ne odgovori, zatrjevana dejstva, na katera tožeča stranka opira zahtevek priznava.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca tožniku v roku 15 dni dolžna plačati 8.825,36 EUR (prvotoženka) in 382,20 EUR (drugotoženec), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka) ter mu povrniti stroške postopka v višini 628,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teče od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo sta se pravočasno in v celoti pritožila toženca iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Kot bistveno trdita, da je sodišče prve stopnje tožnikove trditve o tem, da ga je toženka v letu 2006 spodila iz stanovanja in mu tako od takrat dalje preprečila uporabo stanovanja ter kljub prošnjam in zahtevam tožniku ne omogoči, da bi stanovanje lahko uporabljal, štelo za utemeljene in izkazane, čeprav tožnik o tem ni predložil nobenih dokazil. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika nikoli ne zahteva dopustitev uporabe, ne zadošča za utemeljenost zahtevka na plačilo uporabnine. Z dokazili, ki jih je tožnik v konkretnem postopku predložil, tega ni z ničemer izkazal. Nikoli ni toženca pisno pozval k izročitvi ključev. Souporabe torej nikoli ni izrecno zahteval. Toženca ga v vseh teh letih tudi nikoli nista omejevala pri dostopu do predmetne nepremičnine. Zato menita, da sodišče prve stopnje ni skrbno preučilo pogojev, ki jih določata 3. in 4. točka prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku. Spregledalo je, da tožnik ni dokazal že prve predpostavke za uporabnino, in sicer, da naj bi mu toženka branila souporabo nepremičnine. Dokazati pa mora še, da je bil proti svoji volji izključen iz uporabe stvari. Ker je v svoje prikrajšanje privolil, do uporabnine ni upravičen. S tem ni izkazal prikrajšanja in pogojev, ki jih zahteva 198. člen v povezavi s 190. členom Obligacijskega zakonika. Toženca zaključujeta, da sta se na tožnika v zadnjem času večkrat obrnila glede prodaje stanovanja, žal neuspešno. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik, predlaga, da se jo zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) 1 izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: (1) da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; (2) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona); (3) da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; (4) da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6. Glede na citirano 3. točko 318. člena ZPP pritožba zmotno meni, da bi moral tožnik dokazati, da je bil proti svoji volji izključen iz uporabe stanovanja in da mu je toženka uporabo stanovanja branila, da bi sodišče lahko zahtevku ugodilo. Šteje se namreč, da tožena stranka, s tem, ko na tožbo ne odgovori, zatrjevana dejstva, na katera tožeča stranka opira zahtevek priznava. V obravnavanem primeru toženca priznavata trditve tožnika, da je toženka tožnika iz stanovanja spodila, da mu kljub prošnjam in zahtevam ne dopuščata uporabe stanovanja, da ga v celoti, brez pravnega temelja uporabljata toženca in imata od tega korist, tožnik pa je prikrajšan pri uporabi svojega solastniškega deleža in sta tako s toženca obogatena. To pa tudi pomeni, da ne drži, da tožnik ni izkazal prikrajšanja in pogojev, ki jih zahteva 198. člen v povezavi s 190. členom Obligacijskega zakonika 2 .

7. Pritožba zatrjuje, da sodišče prve stopnje tudi pogojev iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP ni skrbno preučilo, a pri tem ne navede katera dejstva so v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Trditve so zato pavšalne, nasprotij med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo. Če pritožba meri na to, da tožnik za določene trditve dokazov ni predložil, pa to ne pomeni, da so trditve v nasprotju z dokazi.

8. Po presoji pritožbenega sodišča so tako očitki tožencev v pritožbi neutemeljeni, hkrati pa tudi ni kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako jih sam krije tudi tožnik, ker z odgovorom na pritožbo k rešitvi ni bistveno prispeval, zato kljub temu, da ima do te vloge formalno pravico, jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nekoristno in tedaj nepotrebno vlogo, zato strošek zanjo trpi sam.

1 Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

2 Uradni list RS, številka 83/2001, s kasnejšimi spremembami.