VSL Sklep I Cp 444/2023 · Višje sodišče v Ljubljani

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje na eni strani ugotavlja, da je toženka k plačilu stroškov upravljanja skupnih delov zavezana že po samem zakonu, pri čemer se sklicuje na sedmi odstavek 23. člena sedaj veljavnega SZ-1. Po drugi strani pa zaključuje, da je bila toženka v konkretnem primeru neupravičeno obogatena in je tako dolžna prejeto vrniti oziroma nadomestiti vrednost dosežene koristi. Odločitve v tem delu tako ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno na kateri podlagi je sodišče prve stopnje presodilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati glavnico v znesku 173,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 44,41 EUR od 28. 12. 2017 do plačila in od zneska 128,99 EUR od 30. 5. 2018 do plačila ter ji povrniti 452,66 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka vlaga pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter samo odloči o zadevi. Navaja, da sprememba zakonodaje ne vpliva na obstoječo sodno prakso, kar izhaja iz sodbe VSL II Cpg 577/2020, ki obravnava identično pravno in dejansko stanje kot v obravnavani zadevi. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vtoževanim postavkam računa je nasprotovala po temelju in višini, pri čemer je konkretno prerekala določene zaračunane postavke in način obračuna storitev, vendar se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nobene od postavk. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb 37. in 38. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), zaradi česar je prišlo do napačne uporabe materialnega prava. Napačno je uporabljena tudi določba 23. člena navedenega zakona. Sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, ko sprva trdi, da je podlaga za zaračunavanje stroškov spremenjeni SZ-1, v nadaljevanju pa govori o neupravičeni obogatitvi. Če je zavzelo stališče, da se skupni stroški več stavb plačujejo po novem SZ-1, ni podlage za obravnavo zahtevka po določbah o neupravičeni obogatitvi in obratno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, katerim stroškom je bilo ugodeno na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi in katerim na podlagi SZ-1. Sodišče prve stopnje je pavšalno uporabilo 197. člen Obligacijskega zakonika (OZ), medtem ko bi moralo uporabiti tudi 204. člen OZ. Zmotno je stališče, da bi toženka morala v letu 2018, ko novi stanovanjski zakon še ni veljal, sama izvesti določene aktivnosti in sprožiti postopke, čeprav v tistem obdobju za takšna ravnanja ni imela pravne podlage.

3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka, ki je bivši upravnik stavbe na naslovu A., od toženke, ki je etažna lastnica v navedeni stavbi, zahteva plačilo stroškov obratovanja, vzdrževanja in upravljanja skupnih delov in naprav, ki služijo vsem stavbam v soseski X. 1 Toženka plačilu stroškov nasprotuje, ker tožeča stranka v vtoževanem obdobju ni več upravljala s stavbo na A., prav tako z novim upravnikom stavbe ni dosegla dogovora glede upravljanja skupnih delov. 2

6. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločalo o zahtevku za plačilo zneska 173,40 EUR s pripadki, je postopek ob uporabi 443. člena ZPP tekel po pravilih, ki veljajo za spore majhne vrednosti. Pravila tega postopka veljajo tudi za pritožbeni postopek. V zvezi s tem je pomemben prvi odstavek 458. člena ZPP, ki določa, da je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

7. Pritrditi velja pritožbenim očitkom, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s podlago za utemeljenost tožbenega zahtevka nejasna oziroma sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje na eni strani ugotavlja, da je toženka k plačilu stroškov upravljanja skupnih delov zavezana že po samem zakonu, pri čemer se sklicuje na sedmi odstavek 23. člena sedaj veljavnega SZ-1. Po drugi strani pa zaključuje, da je bila toženka v konkretnem primeru neupravičeno obogatena in je tako dolžna prejeto vrniti oziroma nadomestiti vrednost dosežene koristi (primerjaj točki 27. in 28. obrazložitve izpodbijane sodbe). Odločitve v tem delu tako ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno na kateri podlagi je sodišče prve stopnje presodilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan. Dejstvo je, da terjatev tožeče stranke ni enotna, saj ne gre zgolj za stroške upravljanja s skupnimi deli, temveč tudi za stroške njihovega obratovanja in vzdrževanja, pri čemer so posamezne postavke teh stroškov med pravdnima strankama sporne. Sodišče prve stopnje ni navedlo jasnih razlogov, do plačila katerih stroškov oziroma vtoževanih postavk stroškov je upravičena tožeča stranka in na kateri podlagi, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Zaradi ugotovljene procesne kršitve, ki že sama po sebi pomeni razlog za razveljavitev, pritožbeno sodišče utemeljenosti ostalih pritožbenih očitkov ni presojalo. Izpodbijano sodbo je tako razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Preostalih postopkovnih dejanj pred izdajo sodne odločbe ni bilo potrebno razveljaviti, saj se kršitev nanaša le na sodbo, ne pa tudi na postopek pred njeno izdajo. Pritožbeno sodišče se je za razveljavitev izpodbijane sodbe odločilo, ker ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njeno naravo ne more odpraviti samo, ne da bi pri tem poseglo v ustavno varovane pravice pravdnih strank. Pritožbeno sodišče ob tem ocenjuje, da vrnitev zadeve sodišču prve stopnje (zgolj) v novo izdajo in izdelavo sodbe tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje bo moralo ob ponovni izdaji in izdelavi sodbe podati jasne razloge o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Opredeliti se bo moralo do posameznih postavk vtoževanih stroškov in ob tem nedvoumno navesti podlago po kateri ocenjuje, da je tožeča stranka upravičena do plačila posameznega stroška. Če bo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek vsaj delno utemeljen, bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o višini tožbenega zahtevka (po posameznih postavkah) in se s tem v zvezi opredeliti do vseh relevantnih ugovorov pravdnih strank.

10. Če bo sodišče prve stopnje ob ponovnem presojanju utemeljenosti tožbenega zahtevka ugotovilo, da brez ponovnega odprtja obravnave ne more odločiti, lahko na podlagi 292. člena ZPP sklene, da se končana obravnava znova začne.

11. Ker pravdni postopek v predmetni zadevi še ni končan, je odločitev o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Tožeča stranka je bila upravnik stavbe na A. do 1. 7. 2017, upravnik ostalih dvanajstih stavb v soseski pa do 28. 2. 2019.

2 V zvezi s tem se toženka sklicuje na določbo 23. člena SZ-1, ki je veljala v času nastanka vtoževanih stroškov oziroma izdaje s tem povezanih razdelilnikov stroškov (gre za obdobje od 1. 7. 2017 do konca maja 2018).