VSL Sklep IV Cp 1240/2023 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Stiki med otrokom in roditeljem so načeloma otroku vedno v korist in so nujni, da se zagotovi njegov zdrav razvoj v normalno odraslo osebnost. Brez tega je otrokova korist ogrožena. Stiki ne smejo biti preveč omejeni, saj samo tako omogočajo vzpostavitev oz. ohranjanje občutka povezanosti in navezanost otroka na (oba) roditelja in obratno ter s tem – največjo otrokovo korist. Stiki morajo v čim večji meri nadomeščati odsotnost skupnega življenja.

Stiki, kot so dogovorjeni, so za zdaj primerni, saj so bili - kar je bistveno – sporazumno dogovorjeni med roditeljema.

Sklicevanje na „podobno oz. primerljivo sodno prakso“ pritožniku ne more pomagati. Prav vsaka družinska situacija, ki terja intervencijo sodišča, je „specifična“, zato ne obstaja nobena splošna „šablona“ optimalnih stikov, ki bi ustrezala situaciji v vsaki družini.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljev predlog, da se sinova udeležencev, A., roj. ... 2010, in B., roj. ... 2014, začasno zaupata v vzgojo in varstvo njemu, stiki med sinovoma in materjo pa bi potekali pod nadzorom CSD, pri čemer se je mati dolžna vključiti v družinsko terapijo. Ocenilo je, da so stiki, kot so določeni z začasno poravnavo med roditeljema z dne 20. 2. 2023, in potekajo izmenično na teden dni enakovredno med sinovoma ter obema roditeljema, otrokoma v korist in zanju neogrožujoči.

2. Zoper sklep se je predlagatelj pritožil, predlaga njegovo spremembo oz. razveljavitev. Meni, da je ocena ogroženosti sodišča napačna, saj mati stike ves čas otežuje. Sodišče se ne bi smelo nasloniti samo na mnenje CSD. Sam je opisal številne primere, ki kažejo na materino nesodelovanje. Ogrožanje po mnenju pritožnika ni le fizična, pač pa tudi psihična zloraba, ta pa je podana v obliki laži, ki jih mati govori sinovoma, očeta zaničuje in žali, češ da je psihopat in narcis, sinovoma daje ultimat, da izbereta med njo in očetom itd. Zaradi tega B. izraža stisko na stikih z očetom in se jim upira. Ker sta sinova otroka s posebnimi potrebami, CSD za podajo mnenja ni kompetenten, mnenje bi moral podati izvedenec. Ugovor zoper mnenje CSD je sodišče povsem prezrlo. Vsa mnenja, na katera se je pavšalno oprlo, so stara. Trdi, da mati ne zmore ločevati starševske vloge od partnerske, s čimer oba otroka ogroža. Izpostavljena sta indoktrinaciji in odtujevanju. Sklicuje se na podobne primere v sodni praksi.

3. Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sklep je pravilen in zakonit; noben od pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno (s stopnjo verjetnosti, ki se v teh postopkih zahteva) pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se začasna odredba izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. čl. Družinskega zakonika - DZ). Pravilno je ugotovilo, da sinova udeležencev tega postopka ob sedanjem režimu stikov, ki je bil sporazumno dogovorjen med roditeljema z začasno sodno poravnavo, nista ogrožena.

7. DZ v 2. odst. 157. čl. določa, da je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju, pri čemer škoda pomeni škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju (3. odst. 157. čl. DZ).

8. Začasni stiki, ki potekajo sedaj, torej izmenoma teden dni z materjo teden dni pa z očetom, so glede na situacijo verjetno ustrezni, saj CSD ugotavlja, da oba roditelja prepoznavata potrebe obeh otrok in se zanju ustrezno trudita skrbeti. Za tako oceno sodišče prve stopnje ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja, in tudi ne zamudnega dokaznega postopka, ki bi vključeval izvedbo dokazov z izvedencem. Za začasno, provizorično odločitev (zavrnitev očetovega predloga), je zadoščalo mnenje CSD, v okviru katerega so zaposleni tudi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z družinsko problematiko in nikakor niso neprimerni za podajanje mnenja ne glede na to, da gre za dečka s posebnimi potrebami; tega sodišče prve stopnje ni prezrlo. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, da se je oprlo tudi na mnenje CSD. Če se predlagatelj z njim ni strinjal, to še ne pomeni, da ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Ne drži, da bi prezrlo njegovo nestrinjanje, samo delilo ga ni. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo tudi časovno komponento, namreč da je oče spremembo stikov s predmetnim predlogom za izdajo začasne odredbe predlagal le mesec dni po doseženi začasni sodni poravnavi (tč. 15). Nemogoče je, da bi CSD v takem časovnem intervalu kontroliral družino in podajal oz. ažuriral svoja mnenja (tega je podal v mesecu februarju). Očitek, da so mnenja „stara“, je treba zato zavrniti.

9. Stiki med otrokom in roditeljem so načeloma otroku vedno v korist in so nujni, da se zagotovi njegov zdrav razvoj v normalno odraslo osebnost. Brez tega je otrokova korist ogrožena. Stiki ne smejo biti preveč omejeni, saj samo tako omogočajo vzpostavitev oz. ohranjanje občutka povezanosti in navezanost otroka na (oba!) roditelja in obratno ter s tem – največjo otrokovo korist. Stiki morajo v čim večji meri nadomeščati odsotnost skupnega življenja.

10. Stiki, kot so dogovorjeni, so torej za zdaj primerni, saj so bili - kar je bistveno – sporazumno dogovorjeni med roditeljema. Ni verjetno ugotovljeno, da bi mati sinova na stikih ogrožala, sploh pa ne do te mere, da z njima ne bi mogla ali smela imeti stikov brez nadzora strokovne institucije – CSD. Za stike pod nadzorom v predmetnem primeru tudi CSD ni videl prav nikakršne potrebe.

11. Trditev o indoktrinaciji, odtujevanju in neprimernih vplivih matere (žalitve na očetov račun ipd.) oče za zdaj ni izkazal. Oče ima prav, da ogrožujoča ravnanja roditelja do otroka niso samo fizično nasilje. Prav ima tudi, da so dejanja, ki jih očita materi, nesprejemljiva. Vendar pritožbeno sodišča, kot že sodišče prve stopnje, opozarja, da je za zdaj ugotovljeno le, da sta otroka ogrožena od konflikta, ki ga gojita roditelja med seboj, za konflikt pa sta potrebna dva. Stopnjevanje tega je tisto, kar stisko obeh otrok stopnjuje in poglablja.

12. Sklicevanje na „podobno oz. primerljivo sodno prakso“ pritožniku ne more pomagati. Prav vsaka družinska situacija, ki terja intervencijo sodišča, je „specifična“, zato ne obstaja nobena splošna „šablona“ optimalnih stikov, ki bi ustrezala situaciji v vsaki družini.

13. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pravilno presodilo dejansko situacijo glede na navedene zakonske kriterije. Temu, kar je kot bistveno obrazložilo v tč. 15-24 obrazložitve svojega sklepa, ni česa dodati. Kvečjemu je treba poudariti, da je sodišče prve stopnje pravilno prisluhnilo tudi izraženi želji obeh otrok in ji poklonilo primerno težo (tč. 18. do 20.). Pomenljiva je izjava A., da bi bil rad tam, „kjer ne bi bilo prepirov“, sicer pa mu je v redu biti teden dni pri materi teden dni pri očetu.

14. Zaključiti gre, da je odločitev sodišča, da ne poseže v obstoječ režim stikov, ker ogroženost nobenega izmed sinov udeležencev ni izkazana, ustrezna, razumna in ni v nasprotju s koristjo obeh otrok. Stiki so določeni enakovredno, pri tem pa je upoštevana tako želja otrok in mnenje CSD, predvsem pa hvalevreden (stežka) dosežen začasni sporazum obeh roditeljev.

15. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 42. čl. ZNP-1).