Appeal dismissed; court upheld settlement agreement based on employee's written consent and admission of debt.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

V konkretnem primeru je prišlo do sporazumnega poplačila medsebojnih terjatev (kompenzacija oz. pobot), ki je temeljil na izrecnem pisnem soglasju tožnika in je tako sporazum skladen tudi z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1. Ker je bil ugovor ugasle pravice, ki ga je podala toženka, utemeljen, je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek utemeljeno zavrnilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo obračunane plače za mesec januar 2020 v znesku 1.005,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2020 dalje do plačila. Tožniku je naložilo da toženi stranki plača stroške postopka v znesku 898,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je podpisal sporni sporazum. Ker ga ni podpisal in drugače ni izkazano, niso izpolnjene predpostavke za medsebojni pobot. Sodišče prve stopnje je angažiralo izvedenca za forenzične preiskave rokopisov, ki je podal oceno, da ugotovitve nekoliko podpirajo predpostavko, da spornega in primerjalnih podpisov ni napisala ista oseba. Glede na dejstvo, da je sporni podpis zapisan s parafo, povsem drugačno od dejanskega podpisa tožnika, je potrebno izhajati iz zapisa številk, torej datuma oziroma letnice pod podpisom, ki nakazuje, da le-tega ni zapisal tožnik (to izhaja tudi iz mnenja). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev tako napačno v celoti oprlo na izpovedi zaslišanih prič, saj slednje niso izpovedovale skladno niti glede tega, kje je kdo sedel ob podpisu sporazuma, komu naj bi tožnik podal odpoved, nobena ni znala pojasniti vsebine sporazuma, saj ga nobena od prič ni prebrala. Tako niso mogle verodostojno potrditi, ali gre vsebinsko za sporazum, ki je med strankama sporen. Do izpovedi tožnika se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato ni mogoče preizkusiti, zakaj sodišče tožniku ni verjelo, da sporazuma ni podpisal. Tožnik je v postopku zatrjeval, da tobačnih izdelkov ni odtujeval in tako ne obstaja terjatev tožene stranke do njega. Do navedenega se sodišče ni opredelilo, odločitev sodišča ni v zadostni meri obrazložena. Posledično je napačna ugotovitev, da tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval, da bi svojo obveznost povračila premoženjske škode iz naslova odtujenih tobačnih izdelkov prostovoljno izpolnil pred prenehanjem delovnega razmerja. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku.

3. Toženka je na pritožbo tožnika odgovorila. Meni, da je ta neutemeljena. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravnorelevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je mogoče materialnopravno odločiti o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in se opredelilo (neposredno ali posredno) do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank, prav tako do izpovedi zaslišanega tožnika in prič. S tem, ko je podalo razloge o tem, zakaj v zvezi s podpisom spornega sporazuma verjame izpovedbam prič, se je posredno opredelilo tudi do tega, zakaj s tem v zvezi ne sledi tožniku. Razlogi so jasno in natančno obrazloženi, niso v medsebojnem nasprotju, prav tako so tudi v celoti prepričljivi, zato prestanejo pritožbeni preizkus. Smiselno zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in se v nadaljevanju opredeljuje le do odločilnih pritožbenih navedb (prvi odstavke 360. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost zahtevka za plačilo plače za mesec januar 2020 v znesku 1.005,93 EUR neto. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku plačo za mesec januar 2020 obračunala, ni pa mu izplačala neto plače, saj jo je, skladno s Sporazumom o odškodninski odgovornosti in poravnavi obveznosti z dne 27. 1. 2020, ki sta ga podpisala tožnik in zakoniti zastopnik toženke, utemeljeno pobotala s svojo zapadlo terjatvijo do tožnika.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik spornega sporazuma ni podpisal in da drugače ni izkazano. Takšne navedbe nasprotujejo ugotovitvam izvedenega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi skladnih in prepričljivih izpovedi zaslišanih prič A. A., B. B., C. C. in D. D., zaključilo nasprotno.

8. V pritožbi tožnik neutemeljeno nasprotuje dejstvu, da je sodišče s tem v zvezi v celoti poklonilo vero pričam, ki niso izpovedovale skladno, in ne njemu ter ugotovitvam izvedenca za forenzične preiskave rokopisov. Morebitnih razhajanj v izpovedbah prič tožnik v pritožbi ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpovedi zaslišanih prič ustrezno ter obrazloženo dokazno ocenilo in jim je tudi po presoji pritožbenega sodišča verjelo utemeljeno, saj so bile izpovedi prič v za ta spor bistvenih delih povsem usklajene. Tako so vse zaslišane priče potrdile navedbe tožene stranke, da je tožnik po tem, ko mu je bila predočena vsebina spornega sporazuma, slednjega dobil v pregled ter ga tudi v njihovi prisotnosti podpisal. V bistvenem so skladne tudi njihove izpovedi glede tega, kje je kdo sedel ob podpisu sporazuma, zato nasprotne, povsem pavšalne pritožbene navedbe ne držijo. Ne držijo niti pritožbena zatrjevanja, da nobena priča ni znala pojasniti vsebine sporazuma, ker ga nobena od prič ni prebrala. A. A. je namreč pojasnila, da je tožnik v tej listini priznal, da je odtujil cigarete v določeni vrednosti, da je listino videla in prebrala in je tudi potrdila, da je tožnik podpisal prav predočeno listino, torej „Sporazum o odškodninski odgovornosti in poravnavi obveznosti“. Ker je bila tožniku v pričo sodelavcev ustno predočena vsebina sporazuma (kar je nenazadnje tudi sam priznal), katerega je nato v njihovi prisotnosti tudi podpisal, ne držijo pritožbene navedbe, da priče niso mogle verodostojno potrditi, ali gre vsebinsko za sporazum, ki je med strankama sporen.

9. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo tudi ugotovitve sodnega izvedenca za forenzične preiskave rokopisov. Njegove ugotovitve je utemeljeno presojalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Ker je izvedenec za prvi (in najverjetnejši) sporni podpis podal oceno nedokazljivo, saj je ugotovil, da je sporni podpis preveč enostaven, da bi ga bilo mogoče identificirati, svojih trditev s tem v zvezi s pomočjo izvedenca ni dokazala nobena od strank. Za drugi podpis (za katerega pa je toženka trdila, da sploh ne predstavlja podpisa, temveč zapis letnice „20“), pa je izvedenec resda zapisal, da ugotovitve nekoliko podpirajo predpostavko, da spornega in primerjalnih podpisov ni napisala ista oseba, vendar pa je ob takšni verjetnosti hipoteze izvedenca sodišče prve stopnje utemeljeno večjo težo pripisalo skladnim in prepričljivim izpovedim zaslišanih prič o tem, da je tožnik sporazum z dne 27. 1. 2020 lastnoročno podpisal v njihovi navzočnosti. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ter utemeljenost dokazne ocene sodišča prve stopnje, zato so vse tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz obrazložitve (tč. 9), sledilo izpovedim zaslišanih prič tudi v delu, v katerem so izpovedale, da je tožnik v njihovi navzočnosti posredno priznal odtujevanje tobačnih izdelkov, s tem, ko je izrazil pripravljenost toženi stranki poravnati ugotovljeno premoženjsko škodo. S tem je bil ugotovljen dejanski obstoj terjatve tožene stranke zoper tožnika, zato nasprotne pritožbene navedbe ne držijo.

11. V konkretnem primeru je prišlo do sporazumnega poplačila medsebojnih terjatev (kompenzacija oz. pobot), ki je temeljil na izrecnem pisnem soglasju tožnika in je tako sporazum skladen tudi z drugim odstavkom 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) 1 . Ker je bil ugovor ugasle pravice, ki ga je podala toženka, utemeljen, je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek utemeljeno zavrnilo.

12. Ker glede na vse navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik stroškov postopka ni priglasil, navedbe v odgovoru na pritožbo pa niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče glede pritožbenih stroškov odločilo, kot izhaja iz izreka (165. člen v zvezi z 155. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 21/2013.