Appeal dismissed; court rejects request to transfer jurisdiction due to alleged judicial bias.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Dvom v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika se odpravi s konkretnim predlogom za izločitev takega sodnika, odpravi dvoma v pravilnost sodnih odločb pa so namenjena redna in izredna pravna sredstva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Velenju je s sodbo v zadevi P 117/2020 z dne 30. 3. 2023 toženi stranki (v nadaljevanju: tožencu) naložilo plačilo zneska 873,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev stroškov postopka. Višje sodišče v Celju je Vrhovnemu sodišču posredovalo dopis, v katerem se sklicuje na predlog za delegacijo pristojnosti, ki ga je kot del pritožbe zoper navedeno sodbo vložil toženec. Toženec pod točko 2 pritožbe namreč zahteva »izločitev višjega celjskega sodišča« iz pritožbenega postopka.

2. Toženec v predlogu navaja, da med različnimi navedenimi kriminalci, predstavljajo »(pravo)sodni kriminalci slovenskemu ljudstvu najbolj podlo in najbolj zahrbtno kriminalno drhal«. Z eno takšnih naj bi se toženec na celjsko – velenjskem področju sistematično srečeval že celo desetletje v vseh postopkih od posega najvišje velenjske politike v odločanje velenjskega okrajnega sodišča preko predsednice sodišča Vlaste Lajler, in sicer od zadeve P 51/2013 s sodnico Bulajić dalje. Na celjskem višjem sodišču pa jo poosebljajo že večkrat ovadeni in ustavno obtoženi Nataša Gregorič, Miran Pritekelj, Karolina Pečnik, Katarina Lenarčić itd., na velenjskem področju pa po diktatu predsednice sodišča v glavnem ponovno ovadeni Lesnik. Toženec navaja, da je bila s ponovno kazensko ovadbo in ustavno obtožbo za veleizdajo nad Ustavo, zakonom in sodniško prisego pri Državnem zboru RS podana pobuda za ustanovitev posebne preiskovalne komisije z nalogo razkrinkati kriminalna dejanja velenjsko-celjske sodne kriminalne združbe v postopkih med stanovalci ... in [podjetjem A].

3. Predlog ni utemeljen.

4. Po 67. členu ZPP lahko Vrhovno sodišče Republike Slovenije na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Med slednje je šteti tudi zahtevo po objektivni nepristranskosti sodišča, ki je povezana s percepcijo javnosti in udeležencev postopka o nepristranskosti vseh sodnikov pristojnega sodišča.

5. Toženec izjemno subjektivno dojema postopanje Okrajnega sodišča v Velenju in posledično tudi Višjega sodišča v Celju, ki je stvarno in krajevno pristojno za odločanje o pritožbah zoper odločitve navedenega prvostopenjskega sodišča, pravnomočni izidi postopkov pa so bili za toženca očitno neugodni. Vrhovno sodišče je že odločalo o predlogih toženca in sodišč za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v zadevah, v katerih je toženec stranka. 1 Tožencu je bilo že večkrat pojasnjeno, da morebitne kršitve procesnega ali materialnega prava, ki jih pri svojem delu stori sodišče, ne utemeljujejo prenosa pristojnosti. Pravila o delegaciji pristojnosti so namreč izjema od zakonskih določb o stvarni in krajevni pristojnosti, zato jih je treba razlagati restriktivno. Vrhovno sodišče je s sklepom I R 21/2021 z dne 7. 4. 2021 že zavzelo stališče, da toženčevo močno izraženo nezaupanje v delo Okrajnega sodišča v Velenju ter Višjega sodišča v Celju ne predstavlja tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.

6. Toženec tokrat še poimensko našteva sodnike Višjega sodišča v Celju, ki naj bi jih »ovadil in ustavno obtožil«. Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da je v slovenskem ustavnem redu ustavna obtožba predvidena le za kršitve ustave in (hujše) kršitve zakona, ki jih zagrešijo predsednik republike, predsednik vlade in ministri (109. in 119. člen Ustave RS). V spisu ni nobenih dokazov o tem, da je toženec tudi v resnici vložil kazenske ovadbe zoper sodnike celjskega višjega sodišča, niti v kakšni fazi so morebitni (pred)kazenski postopki. Celo ob upoštevanju možnosti, da je toženec res to storil, pa bi delegacija pristojnosti celotnega sodišča na drugo stvarno pristojno sodišče bila smiselna le v primeru res izjemnih okoliščin, zaradi katerih bi bili prav vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni objektivno nepristranskega odločanja. Toženec zgolj in samo s trditvami o vloženih kazenskih ovadbah ne more izbirati sodišča, ki naj odloča o njegovih pritožbah. Nevarnost tovrstnega popuščanja z delegiranjem pristojnosti je še toliko bolj očitna v obravnavanem primeru, saj je toženec v zadnjih letih jasno izrazil svoj izrazito negativen odnos do celotnega pravosodnega sistema, vključno z nekaterimi sodniki vrhovnega sodišča. Tako, kot ne morejo biti razlog za delegacijo pristojnosti za toženca neugodno rešeni postopki, ne more priti do delegacije drugega stvarno pristojnega sodišča zgolj zato, ker toženec svojo nenaklonjenost pravosodnemu sistemu izraža še z vlaganjem ovadb in željo po uvedbi drugih (ne)primernih postopkov. Z dovolj vztrajnosti bi s takšnim postopanjem potem lahko »izločil« poljubno število sodišč. To pa seveda ni namen zakonske ureditve; dvom v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika se odpravi s konkretnim predlogom za izločitev takega sodnika, odpravi dvoma v pravilnost sodnih odločb pa so namenjena redna in izredna pravna sredstva.

7. Vrhovno sodišče je zato v skladu z navedenim odločilo, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.

1 VS RS sklep I R 193/2018 z dne 20. 12. 2018, sklep I R 78/2019 z dne 23.5.2019 ter sklepi I R 21/2021, I R 22/2021 in I R 23/2021 z dne 7. 4. 2021.