Appeal court quashes lower court's dismissal due to statute of limitations, ordering retrial on defendant availability.

Pritožbi pooblaščenca oškodovane družbe A. d.o.o. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče obenem povzema še stališče teorije kazenskega materialnega prava, da ni nobenega razloga, da bi zastaranje teklo tudi v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko storilec ni dosegljiv državnim organom, saj v takšnih primerih ne gre za neaktivnost državnih organov, temveč za povsem druge razloge. Nasprotno bi bil z zastaranjem kazenskega pregona "nagrajen" storilec, ki se roki pravice izmika z bivanjem v tujini.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP zoper obdolžene B. B., C. C. in D. D. ter pravne osebe E. d.o.o., F. d.o.o. in G. d.o.o. ustavilo kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 42. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) ter v zvezi z 9. točko 25. člena ZOPOKD. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da se oškodovano družbo A. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 14.030,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti napoti na pravdo. Sklenilo je tudi, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženih ter obdolženih pravnih oseb bremenijo proračun.

2. Zoper tak sklep se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožil pooblaščenec oškodovane gospodarske družbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje zoper uvodoma imenovane obdolžene fizične in pravne osebe, zoper katere je bila dne 1. 9. 2014 vložena obtožnica zaradi kaznivih dejanj poslovne goljufije, ki naj bi bile po posameznih obdolženih storjene v treh časovnih intervalih, in sicer v obdobju od 29. 7. 2011 do 17. 9. 2011 (obdolžena B. B. in obdolžena pravna oseba E. d.o.o.), od 30. 8. 2011 do 27. 9. 2011 (obdolženi C. C. in obdolžena pravna oseba F. d.o.o.) ter od 9. 8. 2011 do 19. 10. 2011 (obdolženi D. D. in obdolžena pravna oseba G. d.o.o), kazenski postopek ustavilo zaradi zastaranja kazenskega pregona. Ob tem se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1.

5. Takšno odločitev graja pritožnik z opozorilom, da so obdolženi od vložitve obtožnice dalje za državne organe Republike Slovenije očitno nedosegljivi, posledično čemur zastaranje kazenskega pregona od dne 1. 9. 2014 dalje, glede na določilo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, zanje ne teče in kazenski pregon zanje tudi ni mogel zastarati. Hkrati na prvostopenjsko sodišče naslovi še očitek, da tudi ni ugotavljalo, ali ni bil zastaralni rok morebiti pretrgan in je glede na podano situacijo iz četrtega odstavka 91. člena KZ-1 začel teči znova. Iz razlogov napadenega sklepa namreč ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so bili obdolženi v času, ko teče zastaralni rok, bodisi v Republiki Sloveniji bodisi v Republiki Hrvaški (ali kje drugje v EU) kaznovani za enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, kar bi pretrgalo zastaralni rok, ki bi v takem primeru začel znova teči.

6. S povzetimi navedbami pritožnik smiselno uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v čemer mu je treba pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč zaključke o zastaranju kazenskega pregona utemeljilo zgolj na določilu 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, pri tem pa ni podalo nikakršnih razlogov o morebitnem pretrganju ali zadržanju zastaranja, kar bi v obravnavani zadevi, ko je iz podatkov spisa razvidno že dolgotrajno poskušanje vročitve obtožnice, vsekakor moralo podati. Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da določila 4. točke prvega odstavka 90.

člena KZ-1 o zastaranju kazenskega pregona, po kateri kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, ne gre šteti kot roka, po izteku katerega posledica zastaranja nastopi v vsakem primeru. 1 Glede na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1 namreč zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-262/10 z dne 23. 6. 2011 (točka 10 obrazložitve), je besedilo tretjega odstavka 91.

člena KZ-1 širše od drugega odstavka prej veljavnega kazenskega zakonika. 2 Poleg pravnih ovir se upoštevajo tudi ovire, ki se nanašajo na obdolženca in zaradi katerih je ta nedosegljiv za državne organe (beg, skrivanje, bolezen in podobne okoliščine, ki onemogočajo sojenje). Kot je razumeti jedro cit. ustavne odločbe v točki 11, bi bilo nerazumno in v očitnem nasprotju z besedilom in namenom razlagati določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1 tako, da rok za zastaranje teče tudi takrat, ko sojenje sploh ni mogoče, razlog, ki sojenje onemogoča, pa povzroči sam obdolženi.

Ob predstavljenem pritožbeno sodišče obenem povzema še stališče teorije kazenskega materialnega prava, 3 da ni nobenega razloga, da bi zastaranje teklo tudi v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko storilec ni dosegljiv državnim organom, saj v takšnih primerih ne gre za neaktivnost državnih organov, temveč za povsem druge razloge. Nasprotno bi bil z zastaranjem kazenskega pregona »nagrajen« storilec, ki se roki pravice izmika z bivanjem tujini (tretji odstavek 91. člena KZ-1) oziroma, kot je zapisalo Ustavno sodišče RS v prej cit. odločbi (točka 12 obrazložitve), teža očitanega kaznivega dejanja je tako glede rokov za zastaranje kazenskega pregona bistvena, glede trajanja sojenja oziroma posameznih faz sojenja pa sicer ni nepomembna, a nikakor ni odločilna.

7. Za odločitev, ali je v obravnavani zadevi nastopilo zastaranje kazenskega pregona, je tako pomemben odgovor na vprašanje, ali so bili obdolženi B. B., C. C. in D. D. ter pravne osebe E. d.o.o., F. d.o.o. in G. d.o.o. od vložitve obtožnice dne 1. 9. 2014 dalje dosegljivi pravosodnim organom naše države ali ne; in, - glede na iz spisovnih podatkov izhajajočo kronologijo neuspešnega vročanja obtožnega akta obdolženim fizičnim in pravnim osebam - kdaj so nastopile in koliko časa so trajale okoliščine, zaradi katerih zastaranje ni teklo.

8. Posledično manjku razlogov o odločilnih dejstvih in prepoznani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je bilo pritožbi pooblaščenca oškodovane gospodarske družbe ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (tretji odstavek 402. člena ZKP). Sodišče prve stopnje bo tako ob situaciji dolgotrajnega (ne)vročanja obtožnega akta preverilo še morebiten obstoj razlogov iz četrtega odstavka 91. člena KZ-1, nato pa o pritožbeno zatrjevanem pretrganju zastaranja podalo konkretne in jasne razloge.

1 Smiselno enako VSK sklep II Kp 6970/2009 z dne 2. 4. 2015.

2 Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo.

3 Kazenski zakonik KZ-1 in KZ-UPB1 uvodna pojasnila prof. dr. Ivan Bele, doc. dr. Mitja Deisinger, prof. dr. Vid F.ulin, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 83.