Appeal dismissed; inheritance court correctly sent heir to civil court to prove payment was not a gift.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Na podlagi prvega odstavka 213. člena ZD se na pravdo napotiti tisto stranko, katere pravico sodišče šteje za manj verjetno. Zakon ne predpisuje meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zato mora o navedenem sodišče presoditi ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera.

V sodni praksi je res ustaljeno stališče, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, kot to v pritožbi izpostavlja dedinja in za primerjavo navaja zadeve s takimi odločitvami. Vendar je v sodni praksi ustaljeno tudi stališče, da to ne velja v primeru predložitve listinskih dokazov. V takem primeru se namreč dokazno breme prevali.

Na pravdo, da nakazani znesek ne predstavlja darila, ki bi se vštel v njen dedni delež, je bila zato materialnopravno pravilno napotena dedinja. Pri tem pa dedinja zmotno meni, da bi morala v pravdi dokazovati negativna dejstva, saj bo lahko dokazovala, da je bila pravna podlaga za nakazilo odplačne narave, kot je to zatrjevala pred prvostopnim sodiščem in kot to zatrjuje tudi v pritožbi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zakonito dedinjo A. A. napotilo na pot civilne pravde zoper zakonitega dediča B. B., in sicer, da pri pristojnem sodišču vloži tožbo na ugotovitev, da nakazilo v znesku 80.000,00 EUR, ki jo bilo dne 19. 5. 2015 nakazano na njen bančni račun, ne predstavlja darila ter se ne vračuna v njen dedni delež. Dedinji je še naložilo, da ustrezno tožbo vloži v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa ter jo opozorilo, da se bo sicer zapuščinski postopek nadaljeval na podlagi nespornih dejstev. Odločilo je še o prekinitvi postopka od pravnomočnosti sklepa do pravnomočne odločitve v pravdi oziroma do izteka postavljenega roka za vložitev tožbe, če tožba ne bo vložena.

2. Gornji sklep s pravočasno pritožbo izpodbija dedinja. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo oziroma podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Dedič se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma uveljavljanega pritožbenega očitka postopkovnih kršitev pritožba ne utemeljuje. Zato velja na tako posplošeno trditev odgovoriti le, da kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi po uradni dolžnosti, ni podana (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, ki se v zapuščinskem postopku uporablja na podlagi 163. člena Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD).

6. Na pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče na pravdo napotiti dediča, ki je zatrjeval obstoj darila in zahteval vračunanje darila v dedni delež dedinje, velja sprva pojasniti, da je potrebno na podlagi prvega odstavka 213. člena ZD na pravdo napotiti tisto stranko, katere pravico sodišče šteje za manj verjetno. Zakon ne predpisuje meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zato mora o navedenem sodišče presoditi ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera 1 .

7. V sodni praksi je res ustaljeno stališče, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, kot to v pritožbi izpostavlja dedinja in za primerjavo navaja zadeve s takimi odločitvami. Vendar je v sodni praksi ustaljeno tudi stališče, da to ne velja v primeru predložitve listinskih dokazov 2 . V takem primeru se namreč dokazno breme prevali.

8. Slednjemu stališču gre slediti tudi v predmetni zadevi. Izpis transakcij na osebnem računu zapustnika za obdobje od 1. 7. 2011 do 26. 7. 2020 (priloga C15 - C16) namreč izkazuje plačilo zneska 80.000,00 EUR na bančni račun dedinje. Kot tak zato govori v prid zatrjevanju pritožničinega sodediča o obstoju zapustnikovega darila dedinji. Na pravdo, da nakazani znesek ne predstavlja darila, ki bi se vštel v njen dedni delež, je bila zato materialnopravno pravilno napotena dedinja. Pri tem pa dedinja zmotno meni, da bi morala v pravdi dokazovati negativna dejstva, saj bo lahko dokazovala, da je bila pravna podlaga za nakazilo odplačne narave, kot je to zatrjevala pred prvostopnim sodiščem in kot to zatrjuje tudi v pritožbi.

9. Ker pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa tudi ne kakšen od razlogov, na katere se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena, 366člen in 353. člen ZPP).

1 Glej več v A. Božič Penko: Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten št. 2/2003.

2 Primerjaj sklepe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 173/2013, II Cp 1059/2019 in II Cp 473/2022.