Appeal allowed; first-instance court dismissed claim due to missing shareholder resolution, violating procedural rules.

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točkah II in III izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Za presojo uveljavljenega zahtevka je namreč ključno vprašanje, ali tožnica razpolaga s sklepom skupščine za vložitev odškodninske tožbe zoper toženca kot bivšega poslovodjo tožnice, kar predstavlja materialnopravno predpostavko za vložitev obravnavane tožbe. Navedeno dejstvo predstavlja odločilno dejstvo v postopku, ki mora biti izkazano, da sodišče lahko presoja vprašanje utemeljenost tožbenega zahtevka po njegovi podlagi in višini. Ker sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva tožnice ni pozvalo, naj dopolni svoje navedbe o obstoju ustreznega skupščinskega sklepa za vložitev obravnavane tožbe in za potrebne trditve predloži dokaze, je kršilo določbo 285. člena ZPP, zaradi česar je podana procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklenilo, se postopek ustavi glede dela tožbenega zahtevka kot izhaja iz I. točke izreka. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da sta tožena stranka (v nadaljevanju toženec) in A. A. s.p. dolžna nerazdelno tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati 13.467,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2017 do plačila, 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2016 dalje do plačila in 36.259,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2017 do plačila ter ji povrniti vse pravdne stroške (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožencu povrniti pravdne stroške v višini 7.904,33 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker tožnica ni izkazala sklepa družbenikov o soglasju k vložitvi tožbe, predstavlja sodbo presenečenja. Sodišče je namreč svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti tožnica ni mogla računati. Opozarja, da je sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva na to pomanjkljivost ni opozorilo, saj bi zagotovo priskrbela soglasje vseh družbenikov, katerih volja je bila vložitev predmetne tožbe. V tej zvezi trdi tudi, da toženka v postopku na prvi stopnji ni nikoli grajala tega, da tožnica nima soglasja družbenikov za vložitev predmetne tožbe. Iz tega razloga gre za sodbo presenečenja, saj je tožnica izgubila možnost učinkovitega izjavljanja v postopku in varstva svojih pravic. V nadaljevanju graja vsebinsko odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe in se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v izpodbijanem delu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica v predmetni zadevi uveljavlja odškodninsko terjatev zoper toženca kot bivšega poslovodjo - direktorja tožnice. Slednji naj bi ji škodo povzročil z izplačilom denarnih zneskov v svojo korist in z napačnimi poslovnimi odločitvami.

6. Sodišče prve stopnje je primarno zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker tožnica ni zatrjevala in izkazala soglasja družbenikov k vložitvi predmetne tožbe. V zvezi s tem je v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da v družbi z omejeno odgovornostjo o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem v zvezi s povračilom škode, nastale pri poslovanju, odločajo družbeniki (osma alineja 505. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1). Soglasje skupščine mora biti sprejeto v obliki skupščinskega sklepa, pri čemer o tem družbeniki odločajo z večino oddanih glasov (prvi odstavek 507. člena in drugi odstavek 510. člena ZGD-1). Na podlagi takšnih materialnih določb je zaključilo, da odločitev družbenikov tožnice o uveljavljanju odškodninskega zahtevka zoper toženca (nekdanja direktorja), predstavlja materialno pravno predpostavko za ugoditev tožbenemu zahtevku. Če obstoj takšnega sklepa družbenikov o soglasju k vložitvi tožbe v postopku ni zatrjevan in izkazan, je to razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. 1 Ob ugotovitvi, da v obravnavanem gospodarskem sporu tožnica ni zatrjevala, da so družbeniki po predvidenem postopku na skupščini obravnavali vprašanje uveljavljanja odškodninskega zahtevka zoper toženca, kot tudi ne, da bi o tem sprejeli kakšen sklep, pri čemer k tožbi priložen sklep skupščine izkazuje zgolj razrešitev direktorja B. B., je sodišče prve stopnje zaključilo, da navedena materialno pravna predpostavka ni podana, zaradi česar je tožbeni zahtevek iz tega razloga zavrnilo.

7. V tem kontekstu pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da takšna odločitev pomeni t.i. sodbo presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja stranke varuje pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. 2 Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago, bistvenega pomena. 3 Sredstvo preprečevanja sodbe presenečenja je materialno procesno vodstvo. ZPP sodniku v 285. členu nalaga dolžnost, da v okviru materialno procesnega vodstva strankam postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.

8. Sicer drži navedba toženca v odgovoru na pritožbo, da materialno procesno vodstvo ni neomejeno. Vendar bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru, ko tudi toženec ni izvedel procesna dejanja v tej smeri in ni oporekal obstoju materialnopravne predpostavke za odločanje o odškodninskem zahtevku tožnice, po prepričanju pritožbenega sodišča v okviru določbe 285. člena ZPP tožnico opozoriti na pravno podlago iz osme alineje 505. člena ZGD-1, na katero namerava opreti svojo odločitev o tožbenem zahtevku.

9. Sodišče prve stopnje, za katerega se predpostavlja, da materialno pravo pozna, bi moralo tožnico v skladu z materialnopravnim procesnim vodstvom opozoriti na ugotovljeno pomanjkljivost obravnavane tožbe. Če manjka materialno pravna predpostavka za uveljavljanje terjatve, kakršna je obravnavana, je namreč tožba nesklepčna. To pomanjkljivost pa je mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb, zato mora sodišče prve stopnje izvesti materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP in na podlagi smiselne uporabe tretjega in četrtega odstavka 318. člena ZPP tožnico pozvati k odpravi nesklepčnosti tožbe.

10. Za presojo uveljavljenega zahtevka je namreč ključno vprašanje, ali tožnica razpolaga s sklepom skupščine za vložitev odškodninske tožbe zoper toženca kot bivšega poslovodjo tožnice, kar predstavlja materialnopravno predpostavko za vložitev obravnavane tožbe. Navedeno dejstvo predstavlja odločilno dejstvo v postopku, ki mora biti izkazano, da sodišče lahko presoja vprašanje utemeljenost tožbenega zahtevka po njegovi podlagi in višini. Ker sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva tožnice ni pozvalo, naj dopolni svoje navedbe o obstoju ustreznega skupščinskega sklepa za vložitev obravnavane tožbe in za potrebne trditve predloži dokaze, je kršilo določbo 285. člena ZPP, zaradi česar je podana procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

11. Zaradi ugotovljenih procesnih kršitev je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča v tej fazi postopka ni pogojev za sprejem končne odločitve o vprašanju odškodninske odgovornosti toženca. Gre namreč za ugotovljene kršitve, ki je pred sodiščem druge stopnje ni mogoče odpraviti, in to ne glede na določbo drugega odstavka 354. člena ZPP. V obravnavanem primeru je pri presoji razmerja med varstvom pravice do pritožbe in varstvom pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanje potrebno predvsem upoštevati, da bi se pritožbeno sodišče do morebitnih trditev in dokazov tožnice o obstoju ustreznega skupščinskega sklepa za vložitev obravnavane tožbe prvič opredelilo šele v pritožbenem postopku. Ob upoštevanju testa sorazmernosti glede varstva ustavnih pravic v obravnavanem primeru je tako sodišče druge stopnje prepričano, da izpostavljenih procesnih napak ne more odpraviti sodišče druge stopnje, saj ima stranka pravico do poštenega postopka na vsej stopnjah sojenja. V nasprotnem primeru, t. j. če bi samo odpravilo ugotovljene kršitve, bi bile stranke prikrajšane za pravico do pravnega sredstva (333. člen ZPP v zvezi z 25. členom Ustave RS).

12. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju opraviti potrebno materialno procesno vodstvo in tožnico pozvati, naj dopolni svoje navedbe o obstoju ustreznega skupščinskega sklepa za vložitev obravnavane tožbe in za potrebne trditve predloži dokaze. Upoštevati bo moralo določbo drugega odstavka 362. člena ZPP, da lahko stranke v novem sojenju navajajo nova dejstva in dokaze le, v kolikor jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, če bo tožnica zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu v smislu doslej obrazloženega in ustrezen sklep skupščine predložila, kritično presoditi tudi vse ostale obsežne in argumentirane navedbe pravdnih strank, do katerih se sodišče druge stopnje glede na sprejeto odločitev v tej pritožbi ni opredeljevalo.

13. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o priglašenih pritožbenih stroških pravdnih strank pridržalo za končno odločbo.

1 Sodišče prve stopnje se je pri tem pravnem stališču sklicevalo na sodno prakso, ki jo navaja v opombi št. 2 obrazložitve izpodbijane sodbe.

2 Več o tem A. Galič, Ali mora sodišče stranki opozoriti na spregledane pravne podlage?, Podjetje in delo, 2008, št. 6-7, str. 1586-1596.

3 Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-998/15 z dne 30. 11. 2017, št. Up-130/04 z dne 24. 11. 2005, št. Up-312/03 z dne 15. 9. 2005, št. Up-133/04 z dne 1. 12. 2005 in št. Up-108/04 z dne 8. 9. 2005.