Appeal dismissed; no legal interest exists to challenge a tax enforcement suspension order.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Oprava izpodbijanega sklepa bi zgolj ponovno omogočila vodenje davčne izvršbe zoper pritožnico. To bi vodilo v poslabšanje njenega pravnega položaja, saj bi jo ponovno vzpostavilo kot davčno dolžnico za terjatve, zaradi neplačila katerih je bil začet postopek davčne izvršbe, ki bi se zato nadaljeval. Pravilno je zato stališče izpodbijanega sklepa o pomanjkanju pritožničinega pravnega interesa za izpodbijanje sklepa toženke. Pravni interes za upravni spor je namreč podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist v smislu, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom.

Glavna obravnava se izvede za namen vsebinske obravnave sporne zadeve. To v obravnavani zadevi ni podano, saj je bila tožba zavržena zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke. Poleg tega vprašanje obstoja pritožničinega pravnega interesa niti zaradi svoje narave in težavnosti ni terjalo izvedbe naroka, na katerem bi se o tem opravila ustna obravnava. Šlo je namreč izključno za presojo enostavnega pravnega vprašanja, kar kot dopustna izjema od navedenega načina sodnega obravnavanja izhaja tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica je vložila tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije,št. DT 4934-101005/2018-8 z dne 12. 3. 2020 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT 499-29-226/2020-2 z dne 10. 9. 2020, s katero je davčni organ ustavil izvršbo, začeto s sklepom istega organa, št. DT 4934-101005/2018-1 08 z dne 23. 7. 2018 iz razloga plačila s pobotom. Hkrati je razveljavil vsa v postopku izvršbe opravljena dejanja.

2. Sodišče prve stopnje je vloženo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo. V obrazložitvi je navedlo, da v obravnavanem primeru davčni organ ni odločil o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč je le ustavil davčno izvršbo, ki se je vodila zoper njo. Tožnice sedaj ni mogoče več terjati za poplačilo zapadlih davčnih obveznosti, saj se je to že izvršilo. Če bi sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, bi to pomenilo poslabšanje tožničinega pravnega položaja, ker bi se prisilna izterjava davčnega dolga lahko nadaljevala. Pojasnilo je še, da tožnica očitkov o morebitnem nepravilno opravljenem pobotu in o tem, da je obstajala podlaga za njeno plačilo na konto CA44, ne more podati v tem postopku, ampak bi jih morala uveljavljati v drugih postopkih, konkretno o njeni lastnosti zavarovanke s pravnim sredstvom zoper odločbo Zavoda o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, št. 10301-65613/2019 z dne 18. 1. 2019 (v nadaljevanju odločba ZPIZ).

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti glavno obravnavo, ker je ni, je poseglo v njeno pravico iz 22. člena Ustave. Nadalje izpostavlja, da je 5. 2. 2019 opravila plačilo 2.409,95 EUR na konto CA44, kjer so evidentirane obveznosti iz naslova prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje. Z odločbo ZPIZ je bilo sicer odločeno, da nima lastnosti zavarovanke znotraj sheme pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vendar v trenutku njenega vplačila ta odločba še ni bila pravnomočna in ji tudi še ni bila vročena. Navedeno je spregledal davčni organ in pobota ne bi smel izvesti. Z navedenim zneskom je želela plačati še 19 mesečnih dajatev, ki so ji manjkale do pridobitve invalidske pokojnine. Tega zneska zato davčni organ ne bi smel uporabiti za poplačilo drugih davčnih dolgov in je s tem posegel v njene socialne pravice. Vzeta ji je bila možnost, da bi ta sredstva namenila zagotovitvi lastne socialne varnosti. S tem pa tudi izkazuje obstoj pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Vrhovnemu sodišču tako predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa o pomanjkanju pritožničinega pravnega interesa za izpodbijanje sklepa toženke. Pravni interes za upravni spor je namreč podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist v smislu, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom.

7. Navedeno v obravnavani zadevi ni podano. Sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da bi odprava izpodbijanega sklepa zgolj ponovno omogočila vodenje davčne izvršbe zoper pritožnico. To bi vodilo v poslabšanje njenega pravnega položaja, saj bi jo ponovno vzpostavilo kot davčno dolžnico za terjatve, zaradi neplačila katerih je bil začet postopek davčne izvršbe, ki bi se zato nadaljeval.

8. Pritožnica sicer v pritožbi navaja, da je davčni organ neupravičeno in nepravilno izvedel pobot terjatev, saj je sama želela z nakazilom spornih denarnih sredstev na svoj konto CA44 poravnati svoje obveznosti iz socialnega zavarovanja, vendar so te trditve neupoštevne, kot pravilno obrazloži že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Šlo je namreč za poplačilo, ki ni bilo izvedeno v okviru izvršilnega postopka, zato ga v okviru tega postopka tudi ni mogoče izpodbijati.

9. Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe o nezakonitosti odločbe ZPIZ, saj bi morala pritožnica te ugovore podati v pravnih sredstvih zoper navedeno odločbo, kar je prav tako obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

10. Glede pritožbenih navedb, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti glavno obravnavo, pa Vrhovno sodišče odgovarja, da se ta izvede za namen vsebinske obravnave sporne zadeve. To v obravnavani zadevi ni podano, saj je bila tožba zavržena zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke. Ob tem dodaja, da vprašanje obstoja pritožničinega pravnega interesa niti zaradi svoje narave in težavnosti ni terjalo izvedbe naroka, na katerem bi se o tem opravila ustna obravnava. Šlo je namreč izključno za presojo enostavnega pravnega vprašanja, kar kot dopustna izjema od navedenega načina sodnega obravnavanja izhaja tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. 1

11. Ker ostale pritožbene navedbe niso relevantne, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen ZUS-1).

1 Glej npr. sodbo velikega senata v zadevi Ramos Nunes de Carvalho e Sá proti Portugalski z dne 6. 11. 2018, 190. točka obrazložitve.