Appeal dismissed for failure to engage substantively with first-instance court's reasoning in a small claims case.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 74,66 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

[JEDRO]

Pritožba mora vzpostaviti vsebinski dialog z razlogi sodišča prve stopnje, torej natančno in preverljivo pojasniti, kateri zaključki sodišča prve stopnje so napačni in zakaj, ne pa zgolj ponavljati trditev stranke s prve stopnje brez jasno in razumljivo izražene povezave z razlogi izpodbijane odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v sporu majhne vrednosti 1 ugodilo zahtevku in naložilo tožencu plačilo 787,90 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec in med drugim navaja, da je sodnica v 3. točki obrazložitve sodbe napisala, da sporazum o oblikovanju etažne lastnine še ni bil sklenjen, ker na njem manjka overitev podpisa toženca, kar pa ne drži, saj na tem sporazumu ni podpisa toženca. Tudi ne napiše, da se sploh ne da prebrati požarnega reda. Upravnik bi moral pred povišanjem cene čistilnega servisa pridobiti soglasje etažnih lastnikov. Sodišče ne upošteva, da tožnica ni predložila letnega razdelilnika stroškov, sodnica ni »imenovala prič,« čeprav jih je toženec predlagal, in ni imenovala sodnega izvedenca, upoštevala je le dokaze tožnice. Sodnica je bila v naprej zainteresirana za izid postopka in je pristranska.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodbo v sporu majhne vrednosti mogoče izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP), na kar je bil toženec opozorjen v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Zato so neupoštevne pritožbene navedbe, ki se tičejo dejanskega stanja (o podpisu na sporazumu; o požarnem redu; o tem, ali je družba A. opravila storitve; o sklepčnosti zborov etažnih lastnikov in odsotnosti oziroma prisotnosti solastnikov na njih; o cenah čistilnega servisa; o pripombah na opravljeno delo), pri čemer pritožbeno sodišče še ugotavlja, da toženec v zvezi s temi dejstvi izpodbija razloge sodišča prve stopnje v 3. točki obrazložitve. Ta točka je zgolj povzetek trditev tožnice, torej sploh ne gre za ugotovitve oziroma zaključke sodišča prve stopnje.

6. Poleg tega pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožba pravno sredstvo zoper odločitev sodišča prve stopnje. Pritožba mora vzpostaviti vsebinski dialog z razlogi sodišča prve stopnje, torej natančno in preverljivo pojasniti, kateri zaključki sodišča prve stopnje so napačni in zakaj, ne pa zgolj ponavljati trditev stranke s prve stopnje brez jasno in razumljivo izražene povezave z razlogi izpodbijane odločbe. Zato toženec ne more uspeti s povsem pavšalnim naštevanjem domnevnih kršitev ustave in zakonov, niti s posplošenim zatrjevanjem, kaj naj bi bilo narobe v zvezi z upravljanjem večstanovanjske stavbe, katere etažni lastnik je toženec, tožnica pa upravnik.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vsemi vtoževanimi postavkami t. i. upravniških in obratovalnih stroškov napisalo obširne razloge (10. do 20. točka obrazložitve), s temi razlogi pa pritožba sploh ne vzpostavi konkretne vsebinske polemike (ne pove določno, katere zaključke sodišča prve stopnje glede posameznih stroškov izpodbija in iz katerih razlogov), zato so pritožbene navedbe pavšalne do te mere, da jih niti ni mogoče preizkusiti. Tako sploh ni jasno, kateri del odločitve toženec napada z navedbami, da tožnica ni predložila letnega razdelilnika stroškov in da ni mogoče izračunati deležev porabe toplotne energije; sodišče prve stopnje je razloge v zvezi z ogrevanjem zapisalo v 14. točki obrazložitve, teh razlogov pa pritožba konkretizirano ne prereka. Tudi navedbe o malomarnem upravljanju objekta so povsem pavšalne in nejasne, saj sploh ni jasno, kateri del prisojenih stroškov pritožnik s tem izpodbija. Enako velja za navedbe, da sodnica »ni priznala ugovora niti v tistem delu, v katerem sta se obe stranki že strinjali,« saj toženec ne pove, za kateri del ugovora gre.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki smiselno uveljavljajo kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo, ker sodnica ni »imenovala prič« niti sodnega izvedenca; sodišče prve stopnje je napisalo jasne in preverljive razloge o tem, zakaj ni zaslišalo prič (ker je bil ta dokazni predlog nesubstanciran – primerjaj 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), s temi razlogi pa se pritožnik vsebinsko ne sooči. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je iz ugovora in pripravljalnih vlog dovolj jasno razvidno, o čem bi priče lahko pričale, saj mora pritožba (da se vzpostavi vsebinski dialog z izpodbijano sodbo) konkretizirano navesti, katera dejstva naj bi se dokazovala z zavrnjenim dokazom, sklicevanje na druge vloge v postopku ne zadošča.

9. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da ni postavilo izvedenca; toženec je v ugovoru z dne 24. 1. 2020 (list. št. 15) navedel, naj sodišče angažira sodnega izvedenca, ki naj preveri, ali so bili stroški toplote za kurilni sezoni 2017/18 in 2018/19 »obračunani v skladu z veljavno zakonodajo.« Sodišče postavi izvedenca, kadar potrebuje odgovor na strokovno vprašanje, o katerem sodišče nima potrebnega znanja (243. člen ZPP); vprašanje, ali so bili stroški obračunani v skladu z veljavno zakonodajo, ni strokovno, temveč pravno vprašanje, zato za odgovor na tako vprašanje izvedenec ni potreben; poleg tega toženec ni določno pojasnil, v čem naj bi bila nepravilnost obračuna stroškov, torej niti ni podal sklepčnih trditev, ki bi jih bilo potrebno preverjati v dokaznem postopku. Pritožbene navedbe, da je brez izvedenca nemogoče ugotoviti, kakšen delež stroškov ogrevanja pripada posamezni stanovanjski enoti in da bi izvedenec potrdil ali ovrgel pravilnost delitev stroškov ogrevanja, so nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP), saj toženec v ugovoru dokaznega predloga z izvedencem ni utemeljil s tovrstnimi navedbami.

10. Pavšalne, vsebinsko prazne in nejasne so tudi navedbe domnevni pristranskosti sodnice. Sodišče prve stopnje je pravilno in argumentirano pojasnilo (primerjaj 5. do 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj ni upoštevalo določenih toženčevih dokaznih predlogov in tudi, kako je s prekluzijami navajanja dejstev in dokazov v sporu majhne vrednosti. Sodišče je tudi pojasnilo, zakaj so neupoštevne toženčeve zahteve, da naj tožnica predloži nekakšne reklamacije oziroma dokumente (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), z vsemi temi razlogi pa se pritožba vsebinsko ne sooči.

11. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba v vseh pogledih pravilna. Ker ni ugotovilo niti izrecno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 458. člena ZPP) kršitev, je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Ker je toženec s pritožbo propadel, tožnica pa je nanjo vsebinsko odgovorila (kolikor je bilo pač mogoče glede na pavšalne in nejasne pritožbene navedbe), ji je toženec na podlagi 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora (100 odvetniških točk ali 60 EUR), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV na odvetniške storitve. Stroške mora povrniti v roku 8 dni (četrti odstavek 458. člena v zvezi s 313. členom ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika 2 ).

1 Po določbah 442. do 458. člena Zakona o pravdnem postopku – Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

2 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.