Administrative court dismisses claim as prior final judgment provided effective judicial protection, rendering subsidiary rights claim inadmissible.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Ker je bilo s sodbo opr. št. I U 387/2020-17 z dne 18. 1. 2023 že pravnomočno odločeno o zadevi, dodatno sedaj obravnavana tožba tožnika z dne 10. 3. 2023 ni dovoljena, na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (niti ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva za odločanje v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1, zato tudi tožba zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede na določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni dovoljena).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožeča stranka je ob sklicevanju na določila 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dne 10. 3. 2023 vložila tožbo zaradi varstva pacientovih pravic. V tožbi in tožbenem zahtevku opisuje domnevne kršitve, ki so se ji zgodile v postopku izdaje sklepa Ministrstva za zdravje, Komisije za varstvo pacientovih pravic št. 210-93/2015-39 z dne 22. 1. 2020 in v postopku sodne presoje te odločbe.

2. Tožba ni dovoljena.

3. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji (procesne predpostavke), ki jih ZUS-1 taksativno določa v prvem odstavku 36. člena. Na izpolnjevanje procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena) in če te niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči. Sodišče torej tožbo s sklepom po uradni dolžnosti zavrže, če ugotovi, da niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) ali je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba (8. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

4. V prvem odstavku 4. člena ZUS-1, s katerim je zakonodajalec povzel določila drugega odstavka 157. člena Ustave RS 1 , je določeno, da odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Odsotnost drugega sodnega varstva je (negativna) procesna predpostavka in pomeni, da je subsidiarni upravni spor dopusten le v primeru, če tožeči stranki ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti posamičnih aktov ali dejanj, s katerim je poseženo v človekove pravice tožeče stranke. Pomembno pa je tudi, da možnost subsidiarnega upravnega spora ne izključuje ustavnih zahtev, po katerih je zakonodajalec dolžan zakonsko urediti učinkovito sodno varstvo vseh pravic in pravno varovanih interesov na različnih pravnih področjih (civilnem, kazenskem, upravnem itd.) v ustreznih sodnih postopkih. Za polno zagotovitev izpolnjevanja zahtev iz 23. (pravica do sodnega varstva) in 25. člena Ustave RS (pravica do pravnega sredstva) morajo zakoni določiti pristojnost in pooblastila sodišč za odločanje v določeni vrsti zadev ter določiti posameznim področjem ustrezne procesne rešitve. S tem se v navedenih sodnih postopkih zagotavlja tudi učinkovito varstvo drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. 2

5. V konkretnem primeru je tožnik v tožbi sam povedal, da je to sodišče s sodbo opr. št. I U 387/2020-17 z dne 18. 1. 2023 že odločilo o njegovi tožbi zaradi varstva pacientovih pravic, ki jo je vložil zoper sklep Ministrstva za zdravje, Komisije za varstvo pacientovih pravic št. 210-93/2015-39 z dne 22. 1. 2020, da pa sodišče še ni obravnavalo njegove tožbe po 4. členu ZUS-1.

6. V obravnavani zadevi je torej sodno varstvo pravic na upravnem področju varstva pacientovih pravic zagotovljeno v rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Tako je lahko tožeča stranka zoper sklep Ministrstva za zdravje, Komisije za pacientove pravice št. 210-93/2015-39 z dne 22. 1. 2020 imela na razpolago drugo sodno varstvo (izpodbojna tožba) in je to možnost tudi izkoristila, saj je zoper navedeni sklep vložila tožbo na Upravno sodišče RS, o kateri je bilo pravnomočno odločeno s sodbo opr. št. I U 387/2020-17 z dne 18. 1. 2023. Ker je bilo s sodbo opr. št. I U 387/2020-17 z dne 18. 1. 2023 že pravnomočno odločeno o zadevi, dodatno sedaj obravnavana tožba tožnika z dne 10. 3. 2023 ni dovoljena, na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (niti ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva za odločanje v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1, zato tudi tožba zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede na določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni dovoljena).

1 Drugi odstavek 157. člena Ustave RS določa: „Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.“

2 Tako sklep VSRS opr. št. I Up 38/2022 z dne 16. 3. 2022 (7. točka obrazložitve).