Supreme Court dismisses review request as facts differ between labor and civil proceedings regarding mental state.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Tožnica je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženka zaradi žalitev in groženj dolžna plačati odškodnino v znesku 8.000 EUR za duševne bolečine in za strah. Vzporedno je toženka zoper tožnico, ki je bila njena delodajalka, začela postopek pred delovnim in socialnim sodiščem zaradi ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi. Vprašanje toženkine razsodnosti in posledično njene kazenske in odškodninske odgovornosti, je bilo predhodno vprašanje pri odločitvi obeh sodišč. V delovnem sporu je sodišče na podlagi ugotovitve, da je bila tožnica v prvi fazi ravnanja še razsodna, odločilo, da so bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja razžalitve in so bili zato po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 izpolnjeni pogoji za izredno odpoved delovnega razmerja. V pravdnem postopku pa je sodišče ugotovilo, da je bila toženka ob celotnem škodnem dogodku prehodno nerazsodna brez lastne krivde. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi drugega odstavka 136. člena OZ.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Vrhovno sodišče je ocenilo, da v obravnavani zadevi zahteve iz 367.a člena ZPP niso izpolnjene, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženka zaradi žalitev in groženj dolžna plačati odškodnino v znesku 8.000 EUR za duševne bolečine in za strah. Vzporedno je toženka zoper tožnico, ki je bila njena delodajalka, začela postopek pred delovnim in socialnim sodiščem zaradi ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi. Vprašanje toženkine razsodnosti in posledično njene kazenske in odškodninske odgovornosti, je bilo predhodno vprašanje pri odločitvi obeh sodišč. V delovnem sporu je sodišče na podlagi ugotovitve, da je bila tožnica v prvi fazi ravnanja še razsodna, odločilo, da so bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja razžalitve in so bili zato po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 izpolnjeni pogoji za izredno odpoved delovnega razmerja. V pravdnem postopku pa je sodišče ugotovilo, da je bila toženka ob celotnem škodnem dogodku prehodno nerazsodna brez lastne krivde. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi drugega odstavka 136. člena OZ.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožnica predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede vprašanj:

1. Ali je v skladu s konceptom pravne države in pravne varnosti, enakega varstva pravic in pravice do poštenega sodnega varstva iz 2., 22. in 23. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP), da sodišča v različnih sodnih postopkih med istima strankama glede historično istega dogodka ugotovita različno odgovornost in prištevnost ene izmed strank?

2. Ali je Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 14. členu v povezavi s 13. in 8. členom skladen z 2., 22. in 23. členom Ustave RS, oziroma ali je ustavno skladna takšna presoja sodišča, ko dopušča, da sodišče kot predhodno vprašanje v ločenih sodnih postopkih glede istega historičnega dogodka, ločeno v vsakem postopku odloča o prištevnosti ene izmed strank tega postopka?

3. Ali je pravilna odločitev Višjega sodišča, da je v skladu s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, da lahko ena stranka prepreči izvajanje relevantnega dokaza, izvedenega v pravnomočno zaključenem postopku med istima strankama glede historično istega dogodka?

4. Ali je načelo actia libera in causa možno uporabiti v civilnem postopku in ali je Višje sodišče v skladu s tem načelom materialnopravno pravilno odločilo, da tožena stranka ni odgovorna za svoja ravnanja?

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče zaradi svoje precedenčne vloge na podlagi prvega odstavka 367. a člena ZPP dopusti revizijo le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, če gre za pravno vprašanje glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da v obravnavani zadevi zahteve iz navedene določbe niso izpolnjene, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

7. Odločalo je v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).