Administrative court dismisses tax enforcement action where plaintiff already had judicial review for the underlying debt.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Tožnik je v zvezi z izdanim izvršilnim naslovom imel možnost sodnega varstva, ki jo je tudi izkoristil, enako pa velja tudi za postopek izvršbe, v katerem je zoper izdani sklep o izvršbi najprej vložil pritožbo in nato še tožbo v upravnem sporu. Glede na to so tudi tožbene navedbe o tem, da ni bilo sodnega postopka, napačne.

Tožnik tudi s sklicevanjem na določbe Ustave RS in ostale predpise ter sodno prakso domačih in tujih sodišč, ki jih navaja v svoji tožbi, ne more biti uspešen, saj z ničemer ne pojasni, kako so relevantni za predmetno odločitev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z v uvodu navedenim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je prvostopni organ odločil, da je tožnik dolžan plačati neupravičeno izplačane denarne prejemke v znesku 6.569,32 EUR, zamudne obresti v znesku 384,42 EUR, stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR ter nadaljnje zamudne obresti od zneska glavnice, ki tečejo od 12. 9. 2019 dalje do dneva plačila. Dolžnikova obveznost temelji na izvršilnem naslovu, to je odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ), št. 953399 z dne 6. 12. 2017, ki je postala izvršljiva dne 25. 12. 2018. Zoper dolžnika se opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima pri banki oziroma hranilnici A., d. d. do višine davčnega dolga, pri čemer se upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva nakazana za tekoči mesec. Banki se naloži, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in prenese oziroma izvršuje prenose zarubljenih denarnih sredstev na prehodni podračun Finančne uprave RS. Banki se tudi prepoveduje izplačati zarubljena denarna sredstva tožniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi.

2. Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za finance pa je njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da je prvostopni davčni organ, ker tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, začel davčno izvršbo (prvi odstavek 143. člena ZDavP-2). Sklep o davčni izvršbi je bil izdan na podlagi odločbe predlagatelja izvršbe, ki je odločil, da je tožnik dolžan vrniti neupravičeno izplačani znesek delne invalidske pokojnine, ki ga je prejel v določenem obdobju, ter ga plačati na TRR predlagatelja izvršbe. Za izterjavo terjatve, ki izhaja iz navedene odločbe predlagatelja izvršbe, je pristojen organ Finančna uprava RS, ki izvršbo opravi v davčnem postopku. Davčni organ je namreč pristojen tudi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor sodi tudi v tej zadevi obravnavano vračilo preveč plačanih javnih sredstev – delne invalidske pokojnine (156. člen ZDavP-2 v povezavi s 159. členom ZPIZ-2 in 146. člen ZDavP-2). Izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova, sklep o izvršbi pa mora vsebovati vse sestavine, ki jih določa 151. člena ZDavP-2.

4. Pritožbeni organ v svoji odločbi ugotavlja, da je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa izvršilni naslov izvršljiv in prvostopni sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Na podlagi prvega odstavka 146. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov v primerih, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je izdal organ pristojen za odmero te obveznosti.

5. Ob tem še tožniku pojasni, da v skladu s sedmim odstavkom 57. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. To pomeni, da pritožbeni organ ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka njegove izdaje. Navedbe povezane z izvršilnim naslovom in postopkom njegove izdaje lahko tožnik uveljavlja le v postopku, v katerem je bila navedena obveznost odmerjena. Kot je razvidno iz podatkov spisa, je bil tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo citirane odločbe predlagatelja izvršbe zavrnjen v sodnem postopku s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. VII Ps 508/2018 z dne 28. 11. 2018, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 70/2019.

6. Tožnik se v vloženi tožbi sklicuje na določbe Ustave RS, Kazenskega zakonika (KZ-1), Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Zakona o pravdnem postopku (ZPP), Evropske konvencije o človekovih pravicah s protokoli, Splošne deklaracije človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, sklicuje pa se tudi na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice. Po njegovem mnenju je izpodbijana odločitev v nasprotju z navedenimi akti. Navaja, da ni bilo izvedenega javnega sojenja na nobenem sodišču ter možnosti priprave obrambe in zagovora, kot določata 24. in 29. člen Ustave RS. Zatrjuje poseg v zasebno lastnino, kar je mogoče le s sodbo sodišča, razen tega je po njegovem mnenju nepravilna tudi navedba, da pritožba ne zadrži izvršitve. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in naj se upošteva, da Finančna uprava RS ni izvedla postopka v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP), Ustavo RS ter Evropsko konvencijo varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Upošteva naj se, da Finančna uprava RS ne predstavlja sodne oblasti, mora pa upoštevati vse sodbe ESČP in 46. člen EKČP. Upošteva naj se tudi, da ni imel možnosti zaslišanja in ni bilo izpeljane neposredne ustne obravnave.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je s sklepom št. II U 287/2020-12 z dne 1. 3. 2023 v skladu s 3. alineo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno stanje, v zadevi odločilo po sodniku posamezniku. Predmet presoje v tej zadevi je odločitev, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o izvršbi, zato je glede na zgoraj naveden za predmetno zadevo relevanten obseg in vsebino dejanskih in pravnih vprašanj, senat tukajšnjega sodišča sklenil, da se bo v zadevi odločalo po sodniku posamezniku.

9. Sodišče je za 16. 5. 2023 razpisalo glavno obravnavo, na katero je pristopila samo tožena stranka. Tožnik nanjo ni pristopil, kljub temu, da je bil pravilno vabljen, zato je sodišče na predlog tožene stranke glavno obravnavo opravilo v njegovi odsotnosti 1 . V dokaznem postopku je vpogledalo vse listine upravnega spisa in odločilo, da tožba ni utemeljena.

10. Predmet presoje v tej zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je bila zoper tožnika zaradi izterjave dolgovanega zneska dovoljena davčna izvršba na denarna sredstva, ki jih ima pri A., d. d.

11. Davčni organ začne davčno izvršbo, če dolg ni plačan v predpisanem roku (143. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Davčni organ postopa po določbah tretjega dela ZDavP-2, ki ureja davčno izvršbo, tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2).

12. Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan v skladu z zgoraj citiranimi določili. Ker tožnik svoje obveznosti, o kateri je bilo odločeno z izvršljivim izvršilnim naslovom, odločbo ZPIZ št. 47700-562/2017 z dne 6. 12. 2017, ni poravnal, je davčni organ na predlog predlagatelja utemeljeno začel davčno izvršbo.

13. Tožeča stranka s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Pri tem se pavšalno sklicuje na nezakonitost postopka izvršbe, odsotnost sodnega postopka in možnost zaslišanja. Kot je zgoraj obrazloženo, je izvršilni naslov v predmetni zadevi zgoraj citirana odločba ZPIZ, v skladu s katero tožeča stranka dolguje preveč izplačano delno invalidsko pokojnino v znesku 6.569,32 €. V zvezi s predmetnim izvršilnim naslovom je tožnik izkoristil možnost sodnega varstva in je bila tako odločitev ZPIZ potrjena tudi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. VII Ps 508/2018 z dne 28. 11. 2018 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 70/2019. V postopku pravnih sredstev zoper sklep o izvršbi pa izvršilnega naslova ni več mogoče izpodbijati (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

14. Izpodbijana odločitev temelji na zgoraj navedeni dejanski in pravni podlagi ter je po presoji sodišča pravilna. Postopek izvršbe se je začel in tekel na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova upoštevajoč zgoraj navedene določbe ZDavP-2, zato so tožbene navedbe o nezakonitem posegu v zasebno lastnino neutemeljene. Da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe, določa ZDavP-2 v tretjem odstavku 157. člena, zato je tožba tudi glede tega neutemeljena.

15. Tožnik je v zvezi z izdanim izvršilnim naslovom imel možnost sodnega varstva, ki jo je tudi izkoristil, enako pa velja tudi za postopek izvršbe, v katerem je zoper izdani sklep o izvršbi najprej vložil pritožbo in nato še tožbo v upravnem sporu. Glede na to so tudi tožbene navedbe o tem, da ni bilo sodnega postopka, napačne. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožnik ni imel možnosti zaslišanja, ki jo je razumeti kot zahtevo za opravo glavne obravnave, pa je sodišče že zgoraj pojasnilo, da je le-to razpisalo za 16. 5. 2023, a ker pravilno vabljen tožnik na narok ni pristopil, je sodišče le to opravilo v njegovi odsotnosti. Tožnik tudi s sklicevanjem na določbe Ustave RS in ostale predpise ter sodno prakso domačih in tujih sodišč, ki jih navaja v svoji tožbi, ne more biti uspešen, saj z ničemer ne pojasni, kako so relevantni za predmetno odločitev. Glede na to, da tožnik svojega dolga ni poravnal (in tega niti ne zatrjuje), je prvostopni organ pravilno izdal sklep o davčni izvršbi.

16. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

1 Sodišče je obravnavo opravilo na predlog tožene stranke, da se ta opravi. Sicer tretji odstavek 58. člena ZUS-1 določa, da lahko sodišče, če tožnik na obravnavo ne pride, odloči brez nje.