Appeal partially allowed; enforcement costs deemed reasonable despite partial debt repayment by debtor.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da mora dolžnik upniku v roku 8 dni od vročitve sklepa sodišča druge stopnje povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 57,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

II. V presežku se pritožba zavrne in se v nespremenjen delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Dolžnik mora upniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbe v znesku 135,31 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

[JEDRO]

Glede na okoliščine konkretnega primera ni mogoče trditi, da je izvršitelj v zvezi s prevzemi delnih plačil in obračunavanjem plačila zanje ravnal v nasprotju z zahtevo, da dolžniku ne povzroča nepotrebnih stroškov (prvi odstavek 39. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja), in da bi bili stroški, ki si jih je (utemeljeno) obračunal izvršitelj in katerih povrnitev zdaj zahteva upnik, nerazumno visoki glede na višino terjatve, ki je predmet izvršbe, in glede na višino plačil, ki jih je dolžnik prostovoljno opravil, ravnanje izvršitelja in upnika pa v opreki z namenom in načeli izvršilnega postopka. Ob tem tudi ni mogoče spregledati, da je bil dolžnik najpozneje s prejemom sklepa z dne 6. 7. 2022 tudi nedvoumno seznanjen, da s plačilom izvršitelju (in ne neposredno upniku) nastajajo še dodatni izvršilni stroški, pa je v nadaljevanju dolg še dalje obročno odplačeval izvršitelju.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika z dne 3. 2. 2023 za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov.

2. Upnik v pravočasni pritožbi citirani sklep izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je z vlogo z dne 3. 2. 2023 priglasil nadaljnje izvršilne stroške za opravljeno dejanje izvršitelja v skladu s poročilom in obračunom izvršitelja z dne 3. 2. 2023. S tem si je izvršitelj obračunal stroške prevzema gotovine po tar. št. 16 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju: Pravilnik) in materialne stroške. Izvršitelj si je, potem ko je prevzel sedem plačil po 50,00 EUR (skupaj 350,00 EUR), obračunal stroške v skupni višini 60,03 EUR. Tako ni mogoče trditi, da bi bili stroški nesorazmerno večji od poplačila upnika in izvršitelju ni mogoče očitati, da ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in si prizadeval za nastanek manjših stroškov. Prav tako tega, da ne bi prihajalo do nesorazmernih stroškov, ni mogoče očitati upniku, ki je po pooblaščenki 30. 11. 2021 izrecno pozval dolžnika, naj dolg poravna, sicer bo prisiljen predlagati rubež premičnin, in ga tudi opozoril na nastanek visokih izvršilnih stroškov. Sicer pa je imel dolžnik možnost prostovoljnega plačila dolga najmanj od izdaje sklepa o izvršbi do izdaje sklepa z novim izvršilnim sredstvom (tj. na premičnine), 6. 12. 2021, kljub temu pa je k odplačevanju pristopil šele, ko je izvršitelj pričel z aktivnostmi. Dolžnik bi lahko dolg poravnal tudi neposredno upniku, pa tega ni storil. Prav tako bi lahko dolg poravnal v enkratnem znesku, česar prav tako ni storil, stroške prevzema gotovine pa je povzročil sam. Upnik nadalje še opozarja, da odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, tudi odstopa od prej sprejetih odločitev v istem postopku. Upnik je namreč tudi z vlogo z dne 6. 7. 2022 zahteval povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov, in sicer na podlagi enakih postavk, kot jih je priglasil z zavrnjenim predlogom za povrnitev stroškov, sodišče pa je predlogu upnika sledilo, ocenilo, da so bili stroški potrebni za izvršbo in jih naložilo v plačilo dolžniku. Upnik sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da upniku prizna stroške izvršitelja v višini 60,03 EUR in odvetniške stroške v višini 14,93 EUR, dolžniku pa naloži še povrnitev upnikovih pritožbenih stroškov.

3. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izvršitelj v obravnavani zadevi prevzemal delna obročna plačila dolžnika po 50,00 EUR, in sicer 29. 7. 2022, 31. 8. 2022, 4. 10. 2022, 28. 10. 2022, 30. 11. 2022, 29. 12. 2022 in 30. 1. 2023, k rubežu pa v tem obdobju ni pristopil. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da navedeno kaže na dogovor o obročnem plačevanju dolga in da je bila izvršba na premičnine dejansko odložena. Vendar pa glede na vsebino poročil izvršitelja, v katerih je ta izrecno navedel, da dolžnik dolg obročno poravnava v dogovoru z upnikom, ni mogoče slediti ugotovitvi, da naj bi šlo za nedopusten dogovor o obročnem plačilu, sklenjen med dolžnikom in izvršiteljem. Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da bi dosledno zahtevanje in priznavanje povrnitve stroškov za prevzem vsakega posameznega plačila povzročilo le naraščanje izvršilnih stroškov in ne zmanjševanja dolžnikove obveznosti, kar je namen dogovora o obročnem odplačevanju. Vendar pa sodišče prve stopnje pri tem spregleda, da je po podatkih spisa v obravnavani zadevi izvršitelj sprejel skupno trinajst delnih plačil dolžnika po 50,00 EUR, plačilo v zvezi s prevzemom dolžnikovih plačil in na to vezane stroške pa si je obračunal le dvakrat (z obračunom z dne 6. 7. 2022 in z obračunom z dne 3. 2. 2023), pri čemer je sodišče upniku stroške izvršitelja, ki jih je ta 6. 7. 2022 v višini 55,78 EUR upniku obračunal v zvezi s prevzemom šestih delnih plačil (31. 1. 2022, 28. 2. 2022, 31. 3. 2022, 29. 4. 2022, 31. 5. 2022 in 1. 7. 2022), s sklepom z dne 6. 7. 2022 v celoti priznalo.

6. Glede na okoliščine konkretnega primera tako ni mogoče trditi, da je izvršitelj v zvezi s prevzemi delnih plačil in obračunavanjem plačila zanje ravnal v nasprotju z zahtevo, da dolžniku ne povzroča nepotrebnih stroškov (prvi odstavek 39. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja), in da bi bili stroški, ki si jih je (utemeljeno) obračunal izvršitelj in katerih povrnitev zdaj zahteva upnik, nerazumno visoki glede na višino terjatve, ki je predmet izvršbe, in glede na višino plačil, ki jih je dolžnik prostovoljno opravil, ravnanje izvršitelja in upnika pa v opreki z namenom in načeli izvršilnega postopka. Ob tem tudi ni mogoče spregledati, da je bil dolžnik najpozneje s prejemom sklepa z dne 6. 7. 2022 tudi nedvoumno seznanjen, da s plačilom izvršitelju (in ne neposredno upniku) nastajajo še dodatni izvršilni stroški, pa je v nadaljevanju dolg še dalje obročno odplačeval izvršitelju.

7. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zaključilo, da si je izvršitelj z obračunom z dne 3. 2. 2023 utemeljeno obračunal plačilo za prevzem dolžnikovih plačil v višini 50 točk, za kar je imel podlago v četrti alineji tar. št. 16 Pravilnika. Prav tako si je utemeljeno obračunal 20 točk za pripravo obračuna stroškov z dne 3. 2. 2023 (sedma alineja tar. št. 16 Pravilnika) in 50 točk za obračun zamudnih zamudnih obresti (druga alineja tar. št. 16 Pravilnika), vse skupaj torej 120 točk, kar ob vrednosti točke 0,28 EUR znaša 33,60 EUR. Poleg tega si je utemeljeno obračunal tudi materialne stroške v višini 5% (tretji odstavek 10. člena Pravilnika), kar znaša 6 točk oziroma 1,68 EUR. Niti iz obračuna izvršitelja z dne 3. 2. 2023 niti iz drugih podatkov spisa pa ne izhaja, da bi imel izvršitelj podlago za obračun materialnih stroškov tudi v presežku do celotnega obračunanega zneska 15,61 EUR. Od celotnega utemeljeno obračunanega zneska v višini 35,28 EUR je bil izvršitelj upravičen tudi do plačila 22% DDV v višini 7,76 EUR, vse skupaj torej 43,04 EUR. Upnik pa je povrnitev teh stroškov utemeljeno zahteval kot povrnitev za postopek potrebnih nadaljnjih izvršilnih stroškov (peti odstavek 38. člena ZIZ).

8. Upnik je z vlogo z dne 3. 2. 2023 nadalje utemeljeno zahteval povrnitev stroškov v zvezi s sestavo te vloge. Upnikova vloga je bila namreč potrebna za izvršbo, saj sodišče dolžniku stroške, ki so upniku nastali v izvršilnem postopku, v plačilo naloži le, če upnik pravočasno zahteva njihovo povrnitev (peti in osmi odstavek 38. člena ZIZ). Na tej podlagi je upnik tako upravičen do povrnitve odvetniške nagrade za sestavo vloge v celotni priglašeni višini 20 točk (tar. št. 31/9 Odvetniške tarife – OT), 2% materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj torej 20,4 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 12,24 EUR in 22% DDV, vse skupaj 14,93 EUR.

9. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ delno spremenilo tako, da je dolžniku v plačilo naložilo nadaljnje izvršilne stroške v znesku 57,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ). V presežku pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu (tj. glede zavrnitve zahteve za povrnitev 16,99 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Upnik, ki je s pritožbo delno uspel, tj. v deležu 77% (57,97EUR : 74,96 EUR), je upravičen do povrnitve sorazmernega dela potrebnih pritožbenih stroškov (peti odstavek 38. člena ZIZ, drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Kot take mu je sodišče druge stopnje priznalo odvetniško nagrado za sestavo pritožbe v višini 200 točk (tar. št. 31/7 OT), 2% materialnih stroškov v višini 4 točke (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 204 točke, kar znaša 122,40 EUR, 22% DDV od tega zneska v višini 26,03 EUR in sodno takso v znesku 26,40 EUR, vse skupaj 175,73 EUR. Dolžnik mora upniku povrniti 77% tega zneska, tj. 135,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ).