Appeal dismissed; statutory limitation period for possession protection is a material preclusive period. Claimant lost right due to delay. Court rejected procedural arguments.
Legislator summary
AI generatedThe High Court dismissed the appeal against the first-instance court's rejection of a claim for protection against disturbance of possession. The plaintiffs argued that the court failed to consider their timely filing of a preliminary request and subsequent extension of the litigation deadline, claiming a procedural violation. The court ruled that the deadline for seeking protection under Article 32 of the Property Law is a material preclusive period, meaning it cannot be extended or interrupted, and missing it results in the loss of the right to protection regardless of procedural delays.
Legislator headnote
AI generatedArticle 32 of the Property Law; Article 338 of the Civil Procedure Act: The deadline for seeking protection against disturbance of possession is a material preclusive period, and its expiration results in the loss of the right to such protection.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.
[JEDRO]
Rok za sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti po 32. členu SPZ je materialni prekluzivni rok. To pomeni, da ga ni mogoče podaljšati, nanj ne vplivata mirovanje ali prekinitev postopka, prav tako ob njegovi zamudi ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje. Z zamudo roka stranka izgubi pravico do varstva pred motenjem posesti.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo z 20. 12. 2021, spremenjeno 18. 3. 2022, v delu, ki se nanaša na motenje posesti.
2. Zoper sklep vlagata pritožbo tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno pojasnjujeta, da sta v 30 dnevnem roku pred Okrajnim sodiščem v Kranju pravočasno vložila zahtevo za sodno varstvo v zadevi Z 21/2021 ter predlagala začasno zavarovanje terjatve. V sklepu, s katerim je sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, je bil določen rok za vložitev ustrezne tožbe. Ta rok je bil na njun predlog podaljšan in se je iztekel v ponedeljek 20. 12. 2023, zato je tožba vložena pravočasno. Navedeno sta pojasnila v svoji drugi pripravljalni vlogi, a se sodišče do teh trditev ni opredelilo. Toženka je v postopku brez poziva sodišča vložila dve pripravljalni vlogi, kar je v nasprotju z določilom 269. člena ZPP. Ker jih je sodišče upoštevalo v okviru dokaznih predlogov, je bistveno kršilo določila postopka. Predlagata, da višje sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.
3. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Rok za sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti po 32. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je materialni prekluzivni rok. To pomeni, da ga ni mogoče podaljšati, nanj ne vplivata mirovanje ali prekinitev postopka, prav tako ob njegovi zamudi ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje. Z zamudo roka stranka izgubi pravico do varstva pred motenjem posesti.
6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožnika za motilno ravnanje in storilca izvedela 13. 5. 2021, varstvo pred motenjem posesti pa sta s tožbo zahtevala 20. 12. 2021, torej po poteku roka iz 32. člena SPZ. Glede na v prejšnji točki obrazložitve izpostavljene lastnosti roka, je njuna pravica do varstva pred motenjem prenehala ne glede na sodno določen (in podaljšan) rok za vložitev tožbe v postopku zavarovanja. Za učinkovito sodno varstvo pred motenjem posesti bi tožnika morala spoštovati zakonsko določen rok in tožbo vložiti pred njegovim iztekom (lahko tudi hkrati s predlogom za izdajo začasne odredbe), saj sta že razpolagala z vsemi potrebnimi podatki. Zato tudi ni prišlo do kršitve ustavne pravice do sodnega varstva, na katero se v pritožbi neutemeljeno sklicujeta.
7. Ker sodišče prve stopnje tožbe ni vsebinsko obravnavalo, tudi ni presojalo predlaganih dokazov. Nerazumljiv je zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi upoštevanja dokaznih predlogov iz zadnje pripravljalne vloge toženke, do katerih se sodišče v sklepu sploh ni opredelilo.
8. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.
9. Tožnika, ki s pritožbo nista uspela, sta dolžna toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo po Odvetniški tarifi in toženki priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar povečano materialne stroške (2 %) in DDV, ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, znaša 279,99 EUR.