Appeal dismissed; failure to complete community service stems from subjective attitude, not objective obstacles.

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni se oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Razlogi za neizpolnitev nalog, ki izvirajo iz obsojencu naloženega dela v splošno korist, torej niso v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojencu onemogočale izpolnitev obveznosti, temveč predvsem v obsojenčevem družbeno nesprejemljivem in nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določb enajstega odstavka 86. člena v zvezi s prvim in petim odstavkom 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo, da se kazen en mesec zapora, izrečena obsojenemu A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 23999/2019 z dne 18. 9. 2019 zaradi neopravljenega dela v splošno korist, v obsegu 41 delovnih ur, izvrši z 21 dnevi zapora.

2. Zoper takšen sklep se je z laično pritožbo pritožil obsojenec, ki pritožbenega predloga sicer ni oblikoval, iz vsebine njegovih pritožbenih navedb pa izhaja, da se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Obsojenec tako v pritožbi obširno pojasnjuje, zakaj vse od leta 2019, ko je postala sodba prvostopnega sodišča pravnomočna, ni opravil naložene obveznosti, torej zakaj je od naloženih 60 delovnih ur opravil le 19 ur dela v splošno korist. V pritožbi tako pojasnjuje, da je bil zaradi možganske kapi 3 dni v bolnišnici, da je bil v bolniškem staležu, da mora še v zdravilišče, da je bil v vmesnem času tudi Covid, da je v vmesnem času tudi prestajal kazen, vikend zapor ter opravljal ure družbeno koristnega dela po drugih sodbah in mu je nejasno, zakaj mu ni bilo omogočeno opravljati delo v splošno korist tudi v času prestajanja vikend zapora. V obdobju od leta 2018 do 2019 je res izvršil kar nekaj kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil tudi pravnomočno obsojen, kazni pa je tudi že odslužil, sicer pa tudi nikoli ni bilo izpostavljeno, da bi se lahko opravljanje družbeno koristnega dela spremenilo v zapor.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5. Kot je v izpodbijanem sklepu obširno in tehtno pojasnilo že prvostopno sodišče, je sodba, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega in mu je bila kazen en mesec zapora nadomeščena s 60 urami dela v splošno korist, postala pravnomočna že 5. 11. 2019, kar pomeni, da je bilo več kot dovolj časa za opravo dela v splošno korist, ki bi ga sicer moral obsojenec opraviti v obdobju največ 6 mesecev od izvršljivosti sodbe. Res je sicer, da je bila v vmesnem času razglašena tudi epidemija Covid-19 in da je obsojenec moral tudi na prestajanje zapornih kazni zaradi sodb, izrečenih pred tokrat obravnavanim kaznivim dejanjem, kot tudi, da je bil obsojenec v bolniškem staležu, saj ga je 25. 10. 2022 zadela možganska kap in je bil, glede na medicinsko dokumentacijo, do 18. 1. 2023 nezmožen za delo, vendar je nesporno tudi dejstvo, da je obsojenec bil tudi še po pravnomočnosti predmetne obsodilne sodbe II K 23999/2019 z dne 18. 9. 2019 še večkrat obsojen zaradi storitve vedno novih enakovrstnih kaznivih dejanj, kot je to podrobneje navedeno v točkah 3 in 4 izpodbijanega sklepa. Tako je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da se kazen zapora, izrečena z že izpostavljeno obsodilno sodbo, v obsegu neopravljenega dela izvrši, saj je obsojeni po pravnomočnosti sodbe v predmetni zadevi storil, kot je že navedeno, nova kazniva dejanja, zaradi katerih je moral znova v zapor. Te kazni je obsojenec prestajal v času od 14. 4. 2021 do 30. 12. 2022 ter tako z lastnim ravnanjem, torej z ravnanjem, ki je bilo izključno v njegovi subjektivni sferi, preprečil, da bi lahko po prestani kazni iz predhodnih zadev v celoti opravil delo v splošno korist v predmetni zadevi, kot je to navedeno v točki 6 izpodbijanega sklepa. Razlogi za neizpolnitev nalog, ki izvirajo iz obsojencu naloženega dela v splošno korist, torej niso v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojencu onemogočale izpolnitev obveznosti, temveč predvsem v obsojenčevem družbeno nesprejemljivem in nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic.

6. Kar se tiče pritožbenih navedb obsojenca, da nikoli ni bilo govora „o spremembi oblike sodbe, ampak o tem, kdaj bi naj opravil preostalih 41 ur od izrečenih 60 ur dela v splošno korist“, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da je bilo že v predmetni kazenski sodbi II K 23999/2019 z dne 18. 9. 2019 navedeno, da v kolikor obdolženec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače krši obveznosti dela v splošno korist, bo sodišče s sklepom odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Torej se tudi tovrstno obsojenčevo pritožbeno sklicevanje pokaže kot neutemeljeno.

7. Glede na to, da je v izpodbijanem sklepu (točka 2) pojasnjeno tudi, zakaj obsojenec v času vikend zapora med tednom ni mogel opravljati dela v splošno korist, saj bi to pomenilo združitev dveh ali celo treh kazni, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

8. Glede na to, da bo moral obsojeni A. A. na prestajanje zaporne kazni, se ga oprosti plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka.